Ta torek je bil pogled na naselje Ob potoku na Lavrici nenavaden. Popoldan je že izgubljal dih, tema se je začela gostiti, zdelo se je, da jo vse bližje človeških duš potiska mrakobno vreme. V tem delu dneva se ljudje iz služb vrnejo v zavetje domov. Toda večina od več kot 350 stanovanj je bila prazna. Le nekaj luči je opozarjalo na to, da je za stenami življenje.
Priseljevanje prehitelo infrastrukturo
Prizor je mogoče pojasniti. »Zdaj, med šolskimi počitnicami se nikogar ne da dobiti,« je dejal predsednik krajevne skupnosti (KS) Lavrica Bojan Božič. Priseljenski bum, ki je v zadnjih letih zajel Lavrico, je povzročil otroški bum. Ko so leta 2009 začeli naseljevati ta stanovanjski kompleks, so začeli vrveti drobceni koraki. Otroci, mlade družine so večinski prebivalci. »Ob potoku in drugem naselju, ki je bilo zgrajeno kakih sedem let prej, bi našel mogoče deset ljudi, ki spadajo v mojo starostno skupino. Vse drugo so mlade družine,« je dejal predsednik lavriškega upokojenskega društva Jože Sebanec. Pojasnil je, da v stanovanjih, ki so jih gradili na začetku tega tisočletja, zdaj bivajo najstniki. Tu pa nastane težava. Mladostniki nimajo na voljo zadosti urbanih površin.
»Občina je zaspala,« je dejal Bojan Božič. Stanovanja so rasla, infrastruktura pa temu ni sledila. Glavni problem je šola, na Lavrici imajo le podružnično do drugega razreda. »Osnova šola na Škofljici, kamor hodijo otroci z Lavrice, poka po šivih, svetijo vsi mogoči alarmi. Preseljevanje je bilo tako hitro, da so premišljevali, da bi pouk organizirali v cerkvi in gasilskih domovih.« Začasno so rešitev našli v mobilnih bivalnih enotah, medtem ko naj bi bila podružnična šola na Lavrici za pet razredov zgrajena jeseni. Na to opozarja žerjav v neposredni bližini stanovanjskega kompleksa Ob potoku. »Že 15 let se pregovarjajo o šole, nikoli ni bilo dovolj politične volje, zdaj pa se le pospešeno gradi.« Božič opozarja tudi, da je kulturna dvorana pretesna in zastarela, da nimajo primernega športnega igrišča, športne dvorane... Zato najstniki in tudi drugi nimajo dovolj prostora za razne aktivnosti.
K sosedu po sol in poper
Medtem ko si v mnogih krajih, še posebno v vzhodnem delu Slovenije, želijo priselitev, je Lavrica v tem pogledu nasičena. »Pri naš želimo priseljevanje omejiti. V ta namen je občina sprejela nekatere ukrepe, pred kratkim je povišala komunalne prispevke, da se ne bi več toliko gradilo. Ali je ukrep dober, je drugo vprašanje. Jaz mislim, da ni.« Kljub tem pomanjkljivostim je Lavrica privlačno naselje za kupce stanovanj. Zakaj ti tako derejo v ta kraj s 3500 prebivalci?
V enem od redkih osvetljenih stanovanj je bil Leon Sušnik (priimek smo spremenili, ker sogovornik ni želel biti poimenovan s pravim priimkom) z mlado družino. Na Lavrico so prišli, četudi jim je všeč središče Ljubljane. »Ampak je v Ljubljani dostop do parkirnih prostorov in vsega drugega preveč zapleten. Na Lavrici je več narave. Naselje je zeleno, umirjeno, tu je ogromno mladih družin, poleg tega pa je Ljubljana zelo blizu, v sedmih minutah si z avtomobilom lahko v središču. Imeli smo možnost kupiti stanovanje v Cerknici, a tam bi bili preveč oddaljeni od Ljubljane,« je dejal. Pritegnila jih je torej mešanica med urbanim in podeželskim življenjem.
Pa cena nepremičnine? »Ta pri odločitvi ni igrala vloge. Če bi bila odločilna cena, bi morali kupiti stanovanje v bolj oddaljenem kraju od Ljubljane.« Pri odločitvi so jim pomagali sosedje, kajti že pred selitvijo so navezali stik z njimi, tudi zdaj se dobro razumejo. »Podobno kot je to običaj na podeželju, gremo lahko k sosedu po sol in poper,« je dejal in povedal še, kaj bi spremenil. »Dobro bi bilo, če bi kolesarsko stezo podaljšali do Ljubljane, težave so z varnostjo, kajti vse več je kraj, poleg tega pa gradnja ni tako kvalitetna, kot se zdi navzven.«
V Dol pri Ljubljani tudi zaradi cene
Lavrica ni edini manjši kraj, v katerega se v zadnjih letih ljudje selijo iz večjih mest. Okoli Ljubljane so v več občinah zrasla naselja, privlačna iskalcem stanovanj, predvsem mladim družinam. Tudi naši sogovornici Viki Strajnar, ki je pred selitvijo v občino Dol pri Ljubljani živela v Ljubljani. V njenem primeru je cena odigrala večjo vlogo. »Enako stanovanje bi v Ljubljani stalo sto tisoč evrov več. Toda to je bilo pred petimi, šestimi leti, zdaj so razmere drugačne,« je dejala Vika Strajnar. S partnerjem sta se si našla stanovanje, preden sta si ustvarila družino. »Pomembno je bilo tudi, da se je Dol takrat začel razvijati v smeri, da bo družinam prijazna občina, kar pa se je potem razpletlo povsem drugače.« Investitor je namreč propadel, večji del naselja je ostal nedograjen. S tem so povezane težave z vzdrževanjem otroškega igrišča, medtem ko je bila čakalna doba za mesto v vrtcu dve leti. Od Ljubljane ju je poleg cene odvrnilo tudi to, da ni bilo dovolj zunanjih površin, primernih za gibanje otrok, glavna cesta v bližini stanovanja in podobno. »Poleg tega pa prihajam iz Dolenjske, zato sem vajena živeti v nekoliko bolj podeželskem okolju.«
Precej hiš je zraslo tudi v novem naselju ob bajerju v Mengšu, kamor se je z ljubljanske Ježice z družino preselila Darja Pečnik. »Že na Ježici smo bili bolj na obrobju, kajti tudi tam smo bili precej oddaljeni od mesta. Zdaj smo nekako na pol na podeželju, kar nam je všeč. Radi živimo v okolju, v katerem je kaj še mogoče narediti z lopato,« je bila slikovita Darja Pečnik in dodala, da sta si v Mengeš zelo želela otroka, ki sta že prej tja hodila v šolo, tudi z možem pa sta imela v tem kraju precej prijateljev. »Tu se vsi zelo dobro počutimo.« Cena pri odločitvi o menjavi bivališča ni bila bistvena. »Pomembnejša bi bila, če bi želeli živeti v središču Ljubljane ali v kakšni od elitnih sosesk.«
