Pobudniki odprave Lahovnikovega zakona trdijo, da je zakon škodljiv, ker povzroča »uravnilovko in destimulacijo«. Najškodljivejše naj bi bile seveda »prenizke« plače, ki so »samo« za pet- do desetkrat višje od plače povprečnega delavca. Za zgolj 15.000 evrov se menda nikakor ne bo dalo najti tudi človeka, ki bi mu z davkoplačevalskimi milijardami uspelo »sanirati« in prodati NLB.

Kako te tožbe pojasniti 120.000 (uradno) brezposelnim, 50.000 delavcem na minimalni plači, 175.000 upokojencem, ki prejemajo manj kot 600 evrov starostne pokojnine? Kako to zagato razložiti stavkajočim policistom, vojakom (ki bi stavkali, pa ne morejo), medicinskim sestram..., ki so kljub zavezam vlade iz leta v leto goljufani, delavcem v gospodarstvu, ki so se iz »delovne sile« spremenili v »strošek«, naraščajoči množici prekarcev, ki ne bodo nikoli dočakali pokojnine? S tem, da so plače bankirjev in menedžerjev v Nemčiji neprimerno višje kot pri nas?

Po mnenju pobudnikov je Lahovnikov zakon tudi diskriminatoren, češ da za menedžerje v državnih podjetjih določa slabše pogoje kot za direktorje v zasebnem sektorju. Da so najvišje plače nižje, zagotovo drži, pri čemer je treba opozoriti, da pri večini direktorjev razlike niso tako velike. Argument lahko seveda tudi obrnemo. Je mar prav, da peščica najbolje plačanih prejema 30-, 40- 50-krat višje plače od navadnih državljanov? Morda je to v novodobnem kapitalizmu normalno – pogoje nagrajevanja pač določa zasebni lastnik. Po drugi strani v državnih podjetjih takšne številke nikakor ne morejo biti sprejemljive. Še zlasti ne, če moramo napake omenjenih menedžerjev plačevati davkoplačevalci.

Še najbolj za lase privlečena je trditev, da se ob takšnih plačah v državnih podjetjih in bankah ne da dobiti sposobnih kadrov. Razen če se ne misli, da so vsi tisti, ki sedijo na teh funkcijah ali se zanje prerivajo, nesposobni. Prav tako poniževalna je trditev, da lahko »zares strokovne« vodilne kadre v slovenskih državnih podjetjih najdemo le v tujini.

Nasprotniki Lahovnikovega zakona so pred leti navajali še en argument – da bo namreč ta povzročil beg možganov v tujino. Zdaj, ko noben slovenski menedžer ni prevzel kakšne vodilne funkcije v Googlu, Coca-Coli ali Deutsche Telekomu, je ta bojazen nekoliko usahnila.

Če nič drugega, lahko Cerarjevi vladi za pogum, da so se vsega tega ob zagotovljeno negativnem odzivu javnosti sploh lotili, samo čestitamo. Prav zanimivo bo poslušati, kakšnih argumentov se bodo še spomnili, pa tudi, kaj bosta na to porekli socialno menda bolj čuteči koalicijski partnerici.