McCarthy je že s prologom – ta se dogaja leta 1976 na policijski postaji, kjer duhovnik prepričuje žrtvino mamo, naj zlorabe ne prijavi, saj bo poskrbel, da bodo pedofila odstranili iz župnije – zastavil premiso in atmosfero filma. Kot je namreč razvidno iz nadaljevanja, je bila to običajna praksa vse do leta 2001, ko je urednik omenjenega časopisa skupini preiskovalnih novinarjev (skupina se imenuje Spotlight, kot je v izvirniku naslov filma) naročil, naj se še enkrat, tokrat bolj poglobljeno, lotijo preiskave »stare zgodbe« pedofilskega duhovnika, ki naj bi v 30 letih službovanja v različnih župnijah spolno nadlegoval več kot 130 otrok. Novinarji in njihov področni urednik so bili sprva nekoliko zadržani, vendar so pričevanje ene od žrtev in sodno zapečateni dokumenti, ki jih je sodnik pod pritiskom vendarle odprl za javnost, dokazali, da je bilo podobnih primerov še veliko več, mreža, ki je varovala pedofilske duhovnike, pa je zajemala tako cerkvene kot posvetne institucije.
Glede na to, da je v središču McCarthyjevega filma skupina preiskovalnih novinarjev, se zdi najbolj očitna asociacija filmska klasika Vsi predsednikovi možje, vendar ima njegov film več vzporednic z dokumentarnim filmom Mea maxima culpa: molk v božji hiši. Dokumentarec, pod katerega se je podpisal Alex Gibney, je namreč raziskal nekaj najbolj razvpitih pedofilskih afer katoliške cerkve in našel ponavljajočo se logiko delovanja: Cerkev je vedela za spolne zlorabe, se dolga leta sprenevedala in ni ukrepala, nato je pedofila prestavila v drugo župnijo, o njegovih zločinih pa ni obvestila ne civilnih oblasti ne staršev otrok, ki so bili v stiku z njim.
Tudi novinarji The Boston Globa so prišli do enakih zaključkov, saj se je izkazalo, da je bostonski kardinal Law vedel za zlorabe, duhovnike pa so po njegovih navodilih prestavljali iz ene župnije v drugo. Tisto, kar je bilo v bostonskem primeru specifično, pa je bilo dejstvo, da so pri vsem tem – v večji ali manjši meri – sodelovale tudi posvetne institucije. Policija ni raziskovala prijavljenih primerov, odvetniki so se v imenu Cerkve in mimo sodišč pogajali z žrtvami, sodniki so zapečatili dokumente, ki bi lahko inkriminirali duhovnike, novinarji pa dolgo časa niso sledili namigom in informacijam, ki so jih dobili od nekaterih žrtev in njihovih odvetnikov. Razvidno je namreč, da je prav The Boston Globe že na začetku 90. let razpolagal z dvajsetimi imeni pedofilskih duhovnikov, a zgodbe niso raziskali in so na tak način doprinesli k prikrivanju afere, ki je prišla na dan šele deset let kasneje. V tem je film tudi odločna kritika medijev.
Razlog (ne pa tudi opravičilo) za tako intenzivno zatiskanje oči pred resnico gre iskati v dejstvu, da je Boston v veliki večini katoliško mesto, kjer so duhovniki (vsaj do razkritja afere) veljali za avtoritete. To situacijo je najbolje opisal eden od odvetnikov v filmu, ki se ni hotel pogoditi s Cerkvijo in je za svoje žrtve zahteval primerno odškodnino: »Če je za vzgojo otroka potrebna cela vas, potem je tudi za zlorabo otroka odgovorna cela vas.«
McCarthy v skoraj vsakem prizoru pokaže spoštovanje do teme, ki se je je lotil, saj se je v velikem loku izognil cenenim dramatičnim zasukom, fokus pa je ves čas obdržal na sami zgodbi. Dogajanja namerno ni estetiziral, kar je očitno tako v igri nastopajočih (celotna igralska zasedba je izvrstna, med njimi Mark Ruffalo, Michael Keaton, Rachel McAdams in Liev Schreiber), nevtralni kostumografiji in scenografiji kot tudi v skorajda pritajenem soundtracku Howarda Shora. Celoto pa je podčrtal še z odjavno špico, v kateri je pojasnil usodo kardinala Lawa (prestavili so ga v rimsko baziliko Santa Maria Maggiore, ki velja za eno najvišje rangiranih rimskokatoliških cerkva), in dodal seznam mest po svetu, v katerih so prav tako razkrili pedofilske škandale v vrstah katoliške cerkve. Mest na seznamu je nekaj sto.
