Pa je disciplinski postopek, ki naj bi ga na zahtevo pravosodnega ministra sprožilo državno pravobranilstvo zoper Lucijana Bembiča, ki je bil dvanajst let njihov šef, v sladkorni zgodbi pa odvetnik države v propadli tožbi proti evropski komisiji, dovolj, da pod sramoto, imenovano Tovarna sladkorja Ormož, po devetih letih potegnemo črto? Je dovolj, če poleg Bembiča disciplinsko odgovarjajo štirje uradniki na agenciji za kmetijske trge? Ni, gre za majhne grešnike, glavni krivci za sladkorno sramoto pa ostajajo nekaznovani!

Zamujena tožba je le pika na i, ki pove veliko o (ne)delu državnih institucij, a zelo malo o ozadju, ki je pripeljalo do tožbe. Tudi če bi bila oddana pravočasno, bi davkoplačevalci oziroma kmetje najverjetneje morali plačati 8,7 milijona evrov kazni. Slovenija bi namreč s tožbo težko uspela, ker je leta 2008 lastnikom ormoške tovarne dovolila, da so obdržali silosa za shranjevanje sladkorja, čeprav so iz Bruslja dobil denar, da ju porušijo.

Sladkorna afera je prišla prav pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču, saj bo »malomarno« delo enega državnega pravobranilca pospešilo njegova prizadevanja za popolno preoblikovanje te institucije. Toda to afero bi za vzpostavitev reda na svojem področju bolj kot Klemenčič moral izkoristiti kmetijski minister Dejan Židan, a je ni. Nasprotno, direktorju Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja Benediktu Jeranku je mirno spregledal, da mu je dva meseca prikrival, da je sladkorna tožba izgubljena, ker je bila oddana prepozno. Benedikt Jeranko je bil na čelu agencije že takrat, ko je ta ocenila, da je lastnik sladkorne tovarne odstranil vse objekte, ki so bili predvideni za rušenje. Po tistem, ko nam je evropska komisija zaradi silosov napovedala kazen, pa so si v agenciji premislili in lastniku zaradi nepopolne razgradnje tovarne naprtili 10,6 milijona evrov kazni. Kmetijsko ministrstvo je kazen nato oklestilo na pičlega 2,5 milijona evrov, kar lahko pomeni dvoje: da je neupravičeno podleglo pritiskom lastnikov in njihovih odvetnikov ali da je agencija tudi to delo opravila malomarno.

Ne pozabimo niti, kdo je lastnikom ormoške tovarne naknadno dovolil obdržati silosa za shranjevanje sladkorja in omogočil, da z njuno prodajo celo dodatno zaslužijo. To se je zgodilo avgusta 2008, v času vlade Janeza Janše. Kmetijski minister je bil takrat Iztok Jarc, pod sklep o tem, da silosa lahko ostaneta, se je podpisala državna sekretarka Branka Tome, strokovno pa sta ji pri tem pomagala Branko Ravnik kot direktor direktorata za kmetijstvo (zdaj je direktor kmetijske zbornice, kjer skrbi za servilnost zbornice do ministra Židana) in Matjaž Grkman, ki je še vedno zaposlen na ministrstvu. Nad razgradnjo ormoške tovarne sladkorja je poleg agencije, ki jo je že takrat vodil Jeranko, bdela tudi kmetijska inšpekcija. Prva kmetijska inšpektorica je bila Saša Dragar Milanovič in še vedno je na tem položaju. Kaj pa disciplinska odgovornost teh ljudi, minister Židan?!