Ko sem v ponedeljek stala na razmočeni, po pomladi dehteči njivi ob Dragonji in si ogledovala žiletkasto tehnično čudo, mi je šlo na (obupan) smeh. Kateri cepec, sem se spraševala, postavi ograjo nad reko, ki teče globoko spodaj, med brežinama, ki sta tako strmi, da bi se še srna težko vzpela po njiju, kaj šele begunec?! Za povrh se nasprotni breg dviguje v neprehodni hrib, tudi ta pisan na kožo kengurujem in beguncem alpinistom. V primeru, da ne bi bilo žice, bi torej moral begunec Dragonjo še vedno prečkati kje drugje in se nato kot kakšen Rambo do prostega prehoda prebiti po robu strmega, gosto zaraščenega brega, da bi prav tam s svojim prihodom ogrozil slovenski rod.
Pomladna impresija z roba Slovenije je le slika splošnega stanja. Begunci so že pred časom postali prikladen poligon za politične boje, v katerih, kot vemo, racionalnost nikoli ne igra velike vloge. Zato ne sme presenečati, da ograja stoji tudi tam, kjer si njenega smisla še izmisliti ne moremo. Stoji namreč za nas, ne zanje. Z njo esteblišment sporoča, da noč in dan skrbi za naš mali ograjeni vrt sredi svetovne vojne vihre. Če bo Avstrija sprejemala le še po 3200 beguncev na dan, jih bomo tudi mi (čim več) zadržali za ograjo, je včeraj nemudoma sporočila notranja ministrica. Naj stane, kar hoče. Pa magari našo človečnost. Ob tem velja spomniti na Mencingerjev hipotetični izračun: če bi tri milijone beguncev porazdelili med članice EU glede na število prebivalcev in bi članice za preživljanje uporabile svoj sistem socialnih transferjev, bi na leto zanje porabili 22 milijard evrov ali 1,69 tisočinke BDP Unije. Ker pa bi begunci ves denar porabili tam, bi se breme spremenilo v gospodarsko spodbudo.
Cerar je s svojim popuščanjem pritiskom SDS in Nove Slovenije in s hkratnim populističnim dobrikanjem ksenofobni, prestrašeni Sloveniji resno ogrozil vrednostni sistem v državi – tisti sistem, ki naj bi ga etično prenovil. Namesto da bi kot državnik strahove razblinjal in motiviral ljudi za ustvarjalno iskanje rešitev, se jim (u)klanja. V Avstriji in Nemčiji, s katerima se tako radi primerjamo, so za begunce našli celo vrsto lokalnih rešitev. Živijo v praznih hišah, v samostanih, celo pri nekaterih ljudeh doma. Pri nas občani stražarijo pred državnimi objekti, da jih ne bi kdo slučajno poskušal preurediti za človeka vredno bivanje nesrečnikov.
Begunci v prevladujoči retoriki niso več ljudje v stiski: postali so krizno vprašanje, tok, reka, problem, zdravstvena, socialna, gospodarska, varnostna in teroristična grožnja. Da so v Kölnu med 58 osumljenimi za novoletne spolne napade privedli le tri begunce, nikogar več ne zanima. Besedi sočutje in usmiljenje sta neznansko »demode«; ko gre za begunce, ni ničesar, česar se ne bi spodobilo povedati. Ko sta se 11. februarja v Odmevih soočila poslanca SD in SMC s poslancema SDS in NSi, bi človek, ki bi razpravo o spremembah azilne politike poslušal z enim ušesom, pomislil, da je pred mejo vsaj Atila s svojimi hordami.
V celotnem soočenju je bilo samo enkrat slišati besedo »dostojanstvo«; begunci si ga zaslužijo, je dejala Lilijana Kozlovič, SMC. In enkrat besedo »stiska«; naša moralna dolžnost je poskrbeti za ljudi v stiski, je menil Matjaž Nemec, SD. Poslancema NSi in SDS Jerneju Vrtovcu in Vinku Gorenaku kakšno »sočutje« ali »usmiljenje« ni ušlo niti po pomoti. Slovenija, je bilo slišati, je preveč »širokogrudna« do migrantov (Vrtovec), za Gorenaka pa itak ni meja pri strašenju s škodo, ki jo bo utrpela Slovenija – država, ki so jo zapustili skoraj vsi begunci, ki so jo lahko. Ko je vehementno razglasil, da nas vsak prosilec za azil stane 833 evrov, zaradi česar da je treba znižati stroške, je seveda pozabil povedati, od kod mu številka. (Le ugibamo lahko, ali jo je izpeljal iz Mramorjeve počezne ocene o 10.000 evrih na leto na osebo za te namene…) Nedvomno pa je zavajal, ko je 833 evrov vzporejal s 443 evri pokojnine. Če gre namreč upokojenec v bolnišnico, ima na voljo tudi najdražje zdravljenje; če mora poskrbeti za mladoletnega otroka, ima dodatke, če ostane brez stanovanja, mu pomaga center za socialno delo itd. V državne stroške za azilante pa je vse to že všteto.
Papež Frančišek je letošnje leto razglasil za leto usmiljenja, ki je tako za vernike še bolj obvezujoče. Usmiljenje je po SSKJ »čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenje koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega«, sočutje pa je (le) »čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga«. Katoliškim vernikom sta torej dobrohotnost in prizanesljivost zapovedani v še večji meri. Svojevrsten absurd je zato, da vernike med svoje volilce snubita prav stranki, ki jima je usmiljenje bolj tuje kot levici tabernakelj. Še huje je, da sta pri tem celo uspešni.
Če se bo papež Frančišek odzval nedavnemu drugemu povabilu državnega vrha, naj obišče Slovenijo, bi bilo edino prav, da obisk pripravi Združena levica. Vsaj kar zadeva begunce, je edina stranka, ki ravna v skladu z evangelijskimi načeli in papeževimi okrožnicami o beguncih.
