Slovenija je na račun dosedanjih ukrepov na evropskem semaforju tobačne zakonodaje dobila dobro skupno oceno. Zdaj uvaja nove. So dodatne spremembe res nuja?

Kajenje je bilo v preteklih desetletjih kulturna norma. Najbolj učinkoviti so bili ukrepi v tistih državah, ki so bile pri spremembah dosledne. Vlade se takšnih pristopov seveda bojijo, saj se bojijo odziva javnosti. A velikokrat jih javnost prehiteva. Britanska odločitev o dosledni prepovedi kajenja v lokalih je bila na primer zelo priljubljena. Na Irskem se je izkazalo, da po prepovedi kajenja lokale pogosteje obiščejo ženske, ki so se jim prej zaradi dima izogibale. Tja so hodili le moški, da bi pili in kadili. Zdaj so številni od teh lokalov postali nekakšni kulturni centri, kamor ljudje pripeljejo cele svoje družine.

K zadržanosti pri uvajanju sprememb pa pomembno prispeva tudi industrija. Ta straši, da bodo zaradi kakršnega koli ukrepa ljudje izgubljali službe, a to dokazano ne drži. Predstavljanje dokazov, da industrija nima prav, pa seveda zahteva več truda kot polovične rešitve.

Ko gre za javno zdravje, oblasti velikokrat popustijo pod pritiski industrije.

Da bi to preprečili, je ključna popolna transparentnost. Vsi, ki sodelujejo pri političnih odločitvah, morajo biti povsem odkriti o vsakršnih srečanjih s predstavniki tobačne industrije. Je pa industrija zelo prekanjena in velikokrat stike navezuje prek posrednikov. Ko sem se ukvarjal z regulacijo tobaka, so name kot na socialdemokrata skušali vplivati prek sindikatov. V interesu industrije včasih delujejo tudi razne nevladne organizacije.

Včasih pa zamik pri zakonski ureditvi povzroči tudi, da se dokazi o težavah z nekim izdelkom nalagajo s časom. Tako je na primer z elektronskimi cigaretami. Zadnji podatki, na primer iz ZDA, potrjujejo, da so te cigarete za mlade vstopna točka v kajenje. Najstniki začnejo z njimi, potem pa presedlajo na običajne cigarete. Vse bolj se kaže tudi, da so lahko elektronske cigarete škodljive za zdravje. Sam menim, da v teh primerih predolgo čakamo na dokaze, da je nekaj slabo. Ukrepati bi morali v imenu previdnosti. Na evropski ravni je bila debata o tobaku zelo burna. Industrija prek svojih podpornikov, ki trdijo, da so liberalni, izpostavlja pravico posameznika do izbire. A včasih ljudje potrebujejo zaščito.

V Sloveniji elektronske cigarete danes niso podvržene omejitvam, ki veljajo za tobačne izdelke. Jih je treba obravnavati kot poseben izdelek ali bi jih povsem izenačili z drugimi cigaretami?

Nekateri strokovnjaki v javnem zdravstvu poudarjajo, da so lahko te cigarete pripomoček pri odvajanju od kajenja. Strinjam se: če bi šlo za primerno regulirane programe odvajanja, ki jih spremlja stroka, bi lahko imele svojo vlogo. Podobno, kot jo imajo nikotinski obliži. Ne verjamem pa, da hitro vznikanje prodajaln teh cigaret na evropskih ulicah prinaša kaj dobrega. Trg deluje nenadzorovano, ob tem, da dolgoročnih posledic kajenja elektronskih cigaret ne poznamo.

Upam, da bodo slovenska in druge vlade vse tobačne izdelke primerno regulirale in s tem zaščitile svoje državljane. Industrija je ogromna, države pa se ji težko zoperstavljajo. V primerjavi s sektorjem javnega zdravja ima industrija ogromno denarja in bistveno več ljudi, ki skrbijo za njene interese. Najbolj od vsega se boji resnice in prav zato jo je treba postaviti pred ljudi. Kajenje ubija. Vlade so odgovorne, da s tem seznanijo prebivalce in ukrepajo.

Tukajšnje ministrstvo za zdravje razmišlja o uvedbi licenc za prodajo cigaret. Prihodke bi vsaj delno usmerili v zdravstvo, že leta pa se pojavljajo tudi ideje, da bi za preventivo namenili del trošarin. Kateri pristopi so se doslej izkazali za najprimernejše?

Odločitve o fiskalnih ukrepih so seveda stvar vsake države. A številni podatki kažejo, da so ti ukrepi med najbolj učinkovitimi. Ob višji ceni prenehajo kaditi zlasti ljudje z nižjimi dohodki. Ostane jim več denarja, ki ga lahko porabijo drugače, hkrati pa se s tem zmanjšuje razkorak v zdravju v primerjavi s premožnejšimi ljudmi. V praktično vseh evropskih državah je denarja za javno zdravje premalo in se delež zanj celo zmanjšuje.

Če lahko vlade s fiskalnimi ukrepi poiščejo dodatna sredstva, s katerimi okrepijo preventivo in povečajo dostopnost odvajanja od kajenja, je to dobra izraba denarja. Poglobiti pa se je treba tudi v to, zakaj ljudje kadijo. Pri nekaterih so v ozadju duševne stiske in negotovosti, zato je smiselno denar usmerjati v duševno zdravje. Večina držav za to preslabo skrbi.

Med napovedanimi ukrepi je tudi umik cigaret iz vidnega polja potrošnika. Lahko to kakor koli vpliva na ljudi, ki že kadijo?

Odvisnost je zelo povezana z dostopom. Lažje ko je priti do cigaret, pogosteje bodo ljudje kadili. Ko greš po kruh in mleko, nad blagajno zagledaš še cigarete. Enako marsikje velja za trafike. V Veliki Britaniji, kjer sem doma, ni več tako. Ko grem v katero od trgovin ali pa se odpravim v bližnjo trafiko po časopis, so cigarete pospravljene v zaprti omarici, dovoljeno ni niti kakršno koli oglaševanje. Menim, da smo zaradi tega boljša družba. Ni evropskega diktata, ki bi zapovedoval skrivanje cigaret, je pa priporočilo, da bi se vse države premikale v smeri družbe brez tobaka.

Zaradi evropskih zahtev bodo v prihodnje na škatlicah cigaret fotografije posledic kajenja, dodatno pa se v Sloveniji obeta še enotna embalaža. Zakaj tobačna industrija posebej srdito nasprotuje prav spremembi videza škatlic?

Pri tej industriji v prvi vrsti ne gre za to, da bi skušalo podjetje potrošnika pripraviti k izbiri enega izdelka namesto drugega. Velikih globalnih proizvajalcev je le peščica, delujejo pa zelo usklajeno. Opozorila na škatlicah potrošniku prinašajo dejstva o izdelku, ki ga je kupil, hkrati pa s cigaret brišejo glamur in romantični pridih. Dokaz za to, da so takšni ukrepi učinkoviti, so ogromne količine denarja, s katerim je skušala industrija preprečiti spremembe na evropski ravni. A če delujejo skupaj, so države močnejše. Videli smo tudi, kaj se je zgodilo, ko so tovrstne ukrepe uvajali drugje po svetu, na primer v Avstraliji, kjer imajo enotne embalaže že več let. Industrija je njihovo odločitev izpodbijala na sodišču, ki pa je dalo na koncu prav Avstraliji.

Tudi sami ste včasih kadili. Kako ste se odvadili?

Kaditi sem začel že pri trinajstih, ko je prijatelj prinesel cigarete s sabo v šolo. Zdelo se mi je, da sem s cigareto bolj odrasel, pa tudi, da bom zaradi tega bolj sprejet v svoji družbi. Starša sta bila strogo proti kajenju, a sem kljub temu kot najstnik verižno kadil. Da bom prenehal, sem se odločil v študentskih letih, potem ko sem se zaročil in začel razmišljati o družini. Že nekaj časa sem se slabo počutil, motil me je okus v ustih in vonj oblačil. Nekateri prijatelji so se jezili, ko sem skušal kaditi na obisku, zato sem moral pogosto ven na cigareto. Nekega dne sem na vlaku pomislil, da je res trapasto, da kadim. Prijel sem škatlico cigaret in jo vrgel skozi okno. Nikoli več nisem prižgal. Vem, da za številne ni tako lahko in da marsikdo potrebuje pomoč pri odvajanju. Ljudi pa je treba opolnomočiti, da bodo razmislili, zakaj kadijo.

Stroka s svojimi opozorili kadilce pogosto le razjezi. Na odpor pogosto naletijo tudi druga sporočila o življenjskem slogu, na primer zdravi prehrani. Kako nagovoriti, ne da bi pridigali?

Tiste, ki jih nagovarjajo, morajo strokovnjaki za začetek razumeti. Pri javnozdravstvenih sporočilih me pogosto zmoti, da zgolj naštevajo dejstva in naročajo, kaj je treba početi. Ljudje zaradi tega ne bodo spremenili svojega vedenja. Obravnavati jih je treba kot odrasle, biti spoštljiv do njihovih stališč in jih vprašati, kako bi jim lahko pomagali. Dejstva je treba postaviti v kontekst in biti realističen. To je prava pot, ki pa je najtežja.