Stanki Vukšinič so leta 2007 odkrili limfom na vratu. Po sedmih letih se ji je bolezen ponovila, rak se je »preselil« v nosni del žrela. Pravi, da je imela srečo, čeprav so ji ponovno rakavo obolenje odkrili šele, ko je šla po drugo mnenje. A še vedno pravočasno. »Zelo pomembno je začetno stanje, ko izveš diagnozo. Takrat moraš imeti ob sebi nekoga, ki te bodri, razume, ti daje upanje. Veliko vlogo odigrajo zdravniki oziroma način, kako ti povedo. Moja zdravnica je bila čudovita. Sedla je k meni, mi lepo povedala, kako bo potekalo zdravljenje, me bodrila,« je svojo pripoved na okrogli mizi o celostni obravnavi onkoloških bolnikov, ki so jo pripravili na novomeški fakulteti za zdravstvene vede, začela Vukšiničeva.
Povrnili so jima voljo do življenja
V času zdravljenja se je obrnila tudi na alternativce, saj so bili stranski učinki kemoterapije in obsevanj neznosni. Alternativna ji je takrat pomagala, da je lahko spet normalno zaživela. »Vsa družina mi je stala ob strani. V izjemno pomoč so mi bile tudi patronažne medicinske sestre, ki so vedno imele dovolj časa, da so se pogovarjale z menoj. To mi je ogromno pomenilo. Brez njih in svojcev bi težko zdržala.«
Psihična in duhovna pomoč svojcev in patronažnih sester je Stanki Vukšinič dala energijo in voljo do življenja. In prav tako njenemu soprogu. »Zbolel je za rakom na črevesju, imel je stomo. Prav nobene volje ni imel, zaupal je le sebi, morda še malo meni. Videl je le konec. V nekem trenutku pa si rečeš, da če se že vsi tako trudijo okrog mene, se moram tudi sam potruditi.«
Zdraviti celega človeka
Celostna obravnava, torej obravnava pacienta ne le s telesnega, ampak tudi s psihičnega, socialnega in duhovnega vidika, je za marsikaterega onkološkega bolnika celo življenjskega pomena. Kot pojasnjuje Vesna Zupančič, predavateljica zdravstvene nege na novomeški fakulteti za zdravstvene vede, celovit oziroma celostni pristop k zdravljenju pomeni, da obravnavamo celega človeka in ne zgolj njegove bolezni. »Gledamo ga kot celoto, z vsemi njegovimi mnenji, stališči, v položaju, v katerem se je znašel. A medicinska sestra ga težko celostno obravnava, če nima zelo širokega znanja. Zato je zelo pomembno, da delujemo interdisciplinarno,« dodaja Zupančičeva.
Po besedah Darje Brudar, patronažne sestre iz Zdravstvenega doma Novo mesto, pacienti potrebujejo kar nekaj časa, preden se odprejo, marsikdaj pa najbolj potrebujejo prav pogovor. Brudarjeva meni, da je sodelovanje med zdravniki, patronažnimi sestrami, bolniki, socialnimi službami dobro, pogreša pa tesnejše sodelovanje z nevladnimi organizacijami, kot so denimo razna združenja bolnikov, ki imajo pri celostni obravnavi bolnikov prav tako izjemno pomembno vlogo.
Kot pravita Kristina Modic, predsednica Slovenskega združenja za bolnike z levkemijo in limfomom, in Ivka Glas, predsednica Združenja za boj proti raku debelega črevesa in danke EuropaColon Slovenija, bolniki in njihovi svojci iščejo pomoč zlasti v času diagnosticiranja in zdravljenja. »V združenjih nismo strokovnjaki. Jim pa ponudimo najrazličnejše informacije, zelo pomembni so tudi osebni pogovori. Pomembno je, da bolnika pravilno spodbujamo k zdravljenju, mu s svojim zgledom dajemo upanje,« pravi Modičeva. V združenjih se zavzemajo za boljšo celostno obravnavo onkoloških bolnikov, še posebno s psihološkega stališča. »Tu je podpora najbolj potrebna, pa imamo za vso Slovenijo enega samega psihoonkologa. Pomanjkljiva je tudi prehranska podpora,« dodaja.
Brez psihološke pomoči ne gre
Tudi Nadi Lomovšek se je pred desetletjem sesul svet. Rak debelega črevesja se je pojavil kot strela z jasnega. »Telo je sicer nekaj napovedovalo, bila sem utrujena, zaspana, imela sem bolečine v trebuhu. Potem so se začele krvavitve. In takrat iščeš vse možne izgovore, ne priznaš si, da je nekaj hudo narobe. Štiri do pet mesecev je trajalo, da sem se vendarle odločila ukrepati.« Ko so ji potrdili raka, se ji je življenje sesulo. Dva tedna je zgolj jokala. »To je krivica, sem si rekla. Toda potem se sprijazniš. Šla sem na operacijo v prvem možnem terminu. V tistem času nujno potrebuješ nekoga ob sebi. Je pa res, da se svojci včasih celo bolj bojijo kot ti sam. Zato je nujno potrebna neka psihološka pomoč, da imaš nekoga, na katerega lahko preneseš vse svoje tegobe in jih je on tudi sposoben prenesti.« Lomovškova je postala aktivna članica združenja za boj proti raku debelega črevesa in danke. Zdaj je zdrava že deset let.
Je pa rak v slovenski družbi še vedno precejšnja tabu tema, zato je zelo pomembno, da se o njem čim več pogovarjamo, je prepričana Vera Dvoršak, ki je za rakom dojke v devetdesetih letih obolela dvakrat. Zdaj pomemben del njenega življenja predstavlja pomoč bolnicam v okviru skupine za samopomoč Novo mesto, kjer deluje kot prostovoljka in koordinatorka. »Neki moški mi je pred dvema dnevoma dejal: Hvala ti za vse, kar narediš za mojo ženo. Pomen tovrstnih združenj je torej za bolnike izjemen.«
Dvoršakova je bila tako v vlogi bolnice kot tudi v vlogi svojca. Za rakom sta ji umrla sestra in nečak. Kot svojec imaš povsem drugačna čustva in pristope kot bolnik, pravi. Zato so po njenem mnenju nujno potrebne tudi skupine za psihološko pomoč svojcem.
