Berti Rodošek je verjetno eden najbolj podcenjenih slovenskih skladateljev zabavne glasbe in temu primerno pozabljen. Morda je vsaj malo na mestu primerjava z Vilkom Avsenikom, bratom Slavka Avsenika. Leta 1943 v Avstriji rojen in tam tudi šolan skladatelj si je recimo izmislil narečni festival Vesela jesen v Mariboru in festival Melodije morja in sonca. Štajerski in primorski odgovor na ljubljansko Slovensko popevko, bi lahko rekli.
Skladatelj legendarnih popevk
Rodošek je za oba festivala vse od leta 1964 pisal pesmi, med njimi nekaj legendarnih popevk. Najlažje bo, če jih kar naštejemo: Naš Maribor sta pela Majda Renko in Milan Golob, Mi mladi je bila ena prvih uspešnic Alfija Nipiča, ki je zapel še Toti preseneti oziroma skladbo Štajer'c, popevko Prlek in še eno šaljivo, Bolfenk. Za Jožeta Koblerja je napisal Dan, ki ga je zamenjala noč, Črke lažejo in Dala si mi vse ter nekaj pozneje (obratno) Vse bi zate dal. Berti Rodošek je avtor skladb Tri srca Ivanke Kraševec in Daj mi srce Tatjane Dremelj.
Pomembno je tudi obdobje, ki ga je na festivalu Vesela jesen zaznamoval zvok New Swing Quarteta: Nazdravimo prijateljstvu (To še spijemo pa gremo), Obrtniki in Muzkontarji. Ko se je lotil Melodij morja in sonca, je blestel tudi na morju. Franci Pirš je zmagal z njegovo Tiho, tiho, Oto Pestner pa je zapel evergrin Tople julijske noči. Ne gre pozabiti njegovega posega v narodno-zabavno glasbo, ko je ansambel Henčka Burkata prepeval Polka, valček, rock'n'roll. Po drugi strani pa so Mladi levi igrali njegovo Poljubi me in pojdi.
Bogata zbirka fotografij
Vse to in še več je mogoče prebrati v knjigi z naslovom Toti presneti, vzetem po skladbi, ki velja za neuradno štajersko himno. Na naslovnici igra Rodošek flavto, kar je nekoč, dolgo dolgo tega, fotografiral Tone Fornezzi, knjigo pa je lektoriral letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič.
Ob seriji bolj ali manj zabavnih anekdot se zdi izredno pomembna spremljava fotografij iz časov, ko je bil Rodošek še mlad: kot otrok v Mariboru, učenec v osnovni šoli, dijak v srednji šoli, na maturantskem plesu, z ansamblom v mariborski Slaviji, v narodni noši, kot organizator Vesele jeseni, kot dirigent na istem festivalu, kot pianist, z Mladimi levi, New Swing Quartetom, Otom Pestnerjem, Henčki, Feryjem Smolo, Beti Jurković, v Münchnu, s psom Bacijem, psom Aladinom, s Tofom na Triglavu, v oddaji Spoznavajmo svet in domovino, s triom Blaue Sterne, z Jožetom Privškom, Ivekom Baranjo, Nacetom Junkarjem, Đurom Penzešem, Tonetom Partljičem, Jožetom Koblerjem, Alfijem Nipičem, Ivom Mojzerjem in Milanom Kučanom.
V knjigi je nekaj zanimivih plakatov, notnih zapisov popularnih Rodoškovih popevk, nekaj časopisnih izrezkov pa tudi kakšna karikatura se najde. Na koncu pa pred abecednim seznamom udeležencev knjige pride rubrika Vici. Gre za serijo glasbenih vicev. Recimo tale: »Razlika med violino in klavirjem? Klavir gori dalj časa.« Drži, ni dvoma, tako kot ni dvoma o tem, da je knjiga več kot zanimiv dokument časov klasične slovenske popevke, ki jih ne bo nikoli več nazaj.
