Potomka najstarejše trte na svetu, ki od leta 1990 domuje tudi na Ljubljanskem gradu, bo dobila družbo. Na južnem pobočju ljubljanskega grajskega hriba so začeli urejati terase, na katerih bodo konec aprila zasadili grajski vinograd. S tem želijo v javnem zavodu Ljubljanski grad Ljubljani utrditi laskavi naziv mesto trte in vina, ki ga je slovenski prestolnici leta 1987 podelila mednarodna vinska asociacija (Ville Internationale de la Vigne et du Vin) iz Pariza. Zasaditev vinograda bo hkrati doprinos Ljubljani kot letošnji zeleni prestolnici Evrope, pravijo.
Napovedujejo kakovostno vino
Na številnih grajskih pobočjih v Sloveniji je že v srednjem veku rasla vinska trta – tudi na Gorenjskem –, prisotna naj bi bila tudi na ljubljanskem grajskem hribu. Arheologi naj bi pred leti med kopanjem pod Ljubljanskim gradom naleteli celo na kole, ki so bili razporejeni tako, da bi lahko bili ostanki vinograda. Da je bila vinska trta nekoč zasajena v parku Tivoli, pa naj bi obstajali tudi konkretni dokazi. Tako pravijo v javnem zavodu Ljubljanski grad, kjer v sodelovanju s Častivrednim vinskim konventom sv. Urbana iz Ljubljane in Kmetijskim inštitutom Slovenije pišejo novo ljubljansko vinsko zgodbo. »Znani italijanski alpinist Reinhold Messner je rekel: 'Svet lahko spremeni le hrepenenje!' in začel saditi trto v Švici na več kot 2000 metrih nadmorske višine. Morda se sliši nekoliko nenavadno, toda v Ljubljani je podnebje primerno za vzgojo vinske trte,« so prepričani v javnem zavodu ob poudarku, da je izbor vinskih sort prilagojen območju zasaditve.
Katere vinske sorte bodo zasadili, so v strokovnih krogih usklajevali več mesecev, na koncu pa so se s Kmetijskim inštitutom Slovenije odločili za mednarodni sorti chardonnay in zweigelt, ki je nastal s križanjem modre frankinje in šentlovrenke in je najbolj razširjena rdeča sorta v Avstriji. Na vprašanje, zakaj se niso odločili raje za katero od avtohtonih slovenskih sort, je Stane Miklavec iz javnega zavoda, sicer tudi član vinskega konventa sv. Urbana, odvrnil, da v Ljubljani lokalnih sort ni, zato bi morali ponje na Štajersko ali Primorsko. »Tudi o tem smo razmišljali, a smo se odločili, da damo prednost kakovosti. In kakovost bo, iz zweigelta bomo naredili veliko vino,« zagotavlja Miklavec.
Ponesrečen izbor sort?
»Kolikor sta dobra zamisel o sajenju vinogradov in sporočilo, ki ga prinaša, je ponesrečen izbor sort,« pa meni vinski strokovnjak, ustanovitelj vinske šole Belvin Robert Gorjak, ki ne vidi nobenega pametnega razloga za sajenje chardonnayja. »Iz čistega vinogradniškega vidika je chardonnay sicer dobra izbira, ker se znajde povsod. Če dozori v Chablisu in Šampanji, bo tudi v Ljubljani. A ker se iz tega ne bo delalo resne vinske zgodbe, bi bilo veliko primerneje, da bi posadili kakšno lokalno sorto in s tem pomagali njeni prepoznavnosti. Če bi Avstrijci delali takšen projekt, bi zagotovo posadili svojo najbolj razširjeno belo sorto zeleni veltlinec in jim na kraj pameti ne bi padel chardonnay,« je jasen Gorjak.
Po njegovem mnenju bi lahko na grajskem hribu posadili rebulo ali šipon, lahko tudi zelén ali ranino. Prav tako ne razume, zakaj bodo sadili avstrijsko rdečo sorto zweigelt. »Če sploh potrebujemo še rdečo sorto, bi bila boljša izbira modra frankinja. Komercialno iz tega vina tako ali tako ne bo nič. Gre za štos, protokol, za zgodbo, ki pa se jo bo z omenjenima sortama razvrednotilo,« je prepričan Gorjak.
Z njim se strinja tudi Aleš Kristančič, predsednik Konzorcija Brda, ki pravi, da je treba zastopati svoje barve in predstavljati svoje posebnosti. »S chardonnayjem bodo prav gotovo dobili bolj všečno vino kot bi ga z rebulo, ki v Ljubljani bržkone ne more dati presežka. A chardonnay imajo povsod,« opozarja Kristančič. Po njegovem mnenju bi bilo zanimivo, če bi zasadili po eno belo sorto iz vseh treh slovenskih vinskih regij.
Prva polnitev že čez tri leta
V javnem zavodu Ljubljanski grad pravijo, da bo imelo ljubljansko vino status posebnega oziroma znamenitega vina in bo namenjeno pretežno protokolu. Grajski hrib naj bi trgači prvič zavzeli že čez dve leti, prvo simbolično polnitev chardonnayja pa napovedujejo za konec leta 2019. »Zweigelt bo moral na polnitev verjetno počakati do leta 2021. Zorel bo najmanj leto in pol v hrastovih barikih, ki bodo posebna zgodba celostnega pristopa in reciklaže obstoječih materialov,« so pojasnili v javnem zavodu, kjer bodo vino – ob pomoči kmetijskega inštituta – tudi sami pridelovali. Kolikšna bo vrednost celotnega projekta, ki ga poleg javnega zavoda financira tudi Mestna občina Ljubljana, za zdaj še ni znano. V prihodnje pa naj bi vse stroške vzdrževanja nosili novopečeni ljubljanski vinogradniki.
