Remiza Škrgić Traubenek: Begunci so v Avstriji dobro sprejeti, ker jih podpirajo tudi Cerkev in ključni politiki

V Avstriji sem najprej študirala, nakar sem se vrnila v Bosno, potem pa se je začela vojna. Mama mi je rekla: »Pojdi nazaj! Vsi bežijo, odidi še ti.« Odtlej sem v Avstriji. Uradnega statusa begunke sicer nikoli nisem imela, saj so tedaj Avstrijci begunce sprejemali v okviru delovnopravne zakonodaje. Za naše ljudi je bilo povsem običajno, da so prišli kot begunci, vendar so iskali delo, ga dobili in s tem pridobili tudi dovoljenje za bivanje. Ljudje, ki prihajajo danes, so obravnavani na drugačen način, kot smo bili mi.

No, najprej morajo zaprositi za status begunca in dolgo čakati na odločitev. Šele potem uradno postanejo begunci.

Po naših izkušnjah je šest mesecev najkrajši čas, v katerem dobijo termin za intervju, v katerem lahko natančno opredelijo razloge za prošnjo. Odločitev pa je sprejeta šele po tem. Najhitreje so na vrsti Sirci, pri nas pa stanuje tudi šest Eritrejcev, ki čakajo že dve leti.

Najprej so obravnavani na zvezni ravni, potem pa odgovornost zanje prevzamejo oblasti avstrijskih dežel. Na deželni ravni se potem tudi odloči, kam konkretno, v kateri kraj bodo nameščeni. Ta sistem je zelo dinamičen – ko imam prosto posteljo, to javim na deželno raven in oni pošljejo tistega, ki je naslednji na vrsti.

Načeloma ne, lahko pa vseeno poskusijo. Veliko jih denimo prosi, da bi bili nastanjeni v kraju, kjer že imajo sorodnike. A večina jih ima sorodnike na Dunaju, zato je tam skoraj nemogoče dobiti prosto posteljo. V manjšem kraju, kot je Ried, pa je takšno željo lažje upoštevati.

Azilni red je predpisan od oblasti, mi ga le izvajamo. Prosilci se lahko čez dan svobodno gibljejo, ponoči pa moramo vedeti, kje so. Odidejo lahko za tri dni, recimo na obisk k sorodnikom, odsotnost pa morajo najaviti. Sicer pa v domu živimo harmonično, prijateljsko, brez restrikcij. Zanje sem del njihovih družin. Danes sem na primer že trikrat zajtrkovala, saj me vsi vabijo. Če bi jih zavrnila, bi mi zamerili. Prav zdaj me ena družina čaka, da bi z njimi jedla še kosilo.

V groznem. Pri nas je denimo nastanjen moški iz Sirije, ki je sem prišel sam z otrokom. Že sedemnajst mesecev je v Avstriji, intervju je imel pred sedmimi meseci, a odločitve še vedno ni. Njegova žena in otroci pa so v Egiptu, kjer živijo na ulici. To je grozno! Čaka na odločitev o statusu in na možnost, da bi preostali prišli za njim. Vsak dan prihaja k meni v pisarno in me sprašuje, ali je že kaj novega...

Poleg vsega, kar so doživeli na vojnih območjih, so tu ljudje prepuščeni negotovosti čakanja. Nekateri so že dolgo na poti. Ti, ki so prišli iz Eritreje, so denimo domovino zapustili že pred osmimi leti. Iz Eritreje so šli v Etiopijo, iz Etiopije v Sudan, potem v Libijo, tam so ostali nekaj let, potem so nekateri zbežali v Izrael, iz Izraela naprej... In tako se njihova negotovost nadaljuje že osem let. Frustrirani so in psihično niso več sposobni misliti na kaj konstruktivnega. Nimajo niti ciljev za prihodnost, saj ne vedo, ali bodo sploh imeli možnost živeti v Avstriji. S svojo eksistenco se ne ukvarjajo.

Vsaka humanitarna organizacija ima z državo sklenjeno pogodbo in izvaja azilni režim v imenu države. Ta namenja za vsakega prosilca 19 evrov na dan. Od tega vsaki odrasli osebi dodelimo 5,50 evra na dan, otrokom pa 4 evre. Preostanek denarja gre za stroške nastanitve, za plačilo socialnega delavca, ki zanje skrbi, delno pa tudi za nakup obutve in oblačil. Vsi pa dobivajo pomoč tudi iz drugih virov, od ljudi, ki donirajo hrano, oblačila, pohištvo. Ko smo odprli dom, smo denimo potrebovali dvajset postelj. Poklicala sem nekaj oseb, ki jih poznam in za katere se mi je zdelo, da bi lahko pomagale. Naslednji dan me je čakalo kar šestinšestdeset postelj! Prav neverjetno je, koliko pomoči dobivamo od ljudi.

Prosilce za azil zasebniki sprejemajo tudi na svoj dom. Vsakdo lahko z državo sklene pogodbo in oddaja sobe beguncem pod enakimi pogoji, kot to počnemo humanitarne organizacije – za 19 evrov na dan. Zato je veliko prosilcev za azil nastanjenih v zasebnih nastanitvah.

Okrog tristo. Mesto z okolico ima 15.000 prebivalcev.

Vem, da je v družbi veliko ljudi, ki beguncem nasprotujejo, a to do nas sploh ne pride. Obkroženi smo s takimi, ki pomagajo in begunce razumejo. Težav nimamo.

K dobri sprejetosti beguncev pripomore tudi dejstvo, da je begunce podprla avstrijska Cerkev ter da jih podpirajo ključni politiki. V Riedu je to poslanec v deželnem parlamentu Zgornje Avstrije Alfred Frauscher, sicer meščan iz Rieda, ki je svoje ime zastavil za pomoč beguncem. Organiziramo tudi druženje prosilcev za azil z domačini, da bi se lažje vključili v okolje. V Riedu je nekaj družin, ki pomagajo beguncem, in veliko posameznikov, prostovoljcev, ki prihajajo tudi v naš dom. Vsi prosilci obiskujejo brezplačne tečaje nemškega jezika, mlajše pa usmerjamo tudi v šole. Do petnajstega leta imajo pravico do rednega šolanja, starejše pa vpisujemo v poklicne tečaje.

Prosilci za azil sicer ne morejo delati, dokler ne dobijo statusa begunca. Lahko pa delajo kot sezonski delavci, denimo pri obiranju sadja ali v turizmu. Naš glavni cilj je, da si najdejo delo. Delo je vrednota za vsakogar. Glede drugih vrednot pa smo si seveda različni. Nekateri begunci se želijo takoj prilagoditi, ženske denimo odvržejo rute in se začnejo obnašati v skladu s tem, kar se jim zdi, da je evropska kultura.

Pri nas se je denimo zgodilo, da je ženska iz Afganistana po prihodu v Avstrijo začela zase radikalno zahtevati svobodo in je prišla celo do tega, da je imel njen mož manj pravic od nje. Moral ji je streči, ona pa se je zmrdovala. Menila je, da je to v Evropi pravica vseh žensk. Potem je nekoč s čevljem hotela udariti moškega iz druge družine, ker sta se otroka iz obeh družin med seboj sporekla okrog tega, kdo se bo vozil s kolesom. Ženska pa je bila pri poskusu, da bi moškega udarila, nerodna in si je poškodovala roko. Za poškodbo je seveda obtožila moškega in je poklicala policijo. Postopek je končal na sodišču, kjer pa ji je sodnik na koncu moral razložiti temeljno resnico: res je, da imajo v Evropi ženske več pravic kot v Afganistanu, a to še ne pomeni, da imajo več pravic kot moški. V Evropi so ženske in moški enaki.

Pripovedujejo. Zakaj jih ne bi?

Vse socialne delavke in socialni delavci, ki delamo z begunci, poslušamo vse vrste zgodb – takšne, ki jih želimo slišati, in tudi nekatere zelo tragične, ki jih raje ne bi slišali. Vendar ne gre drugače. Nekateri begunci so zelo travmatizirani in mi jim moramo prisluhniti. Vsi, ki delamo z begunci, imamo tudi sami možnost, da se pogovorimo s psihologom. Zame pa je najpomembneje, da v trenutku, ko zapustim azilni dom, znam misliti na osebne stvari, na družino, na to, kaj bom kupila, kaj bom skuhala, kako sta moja otroka in moj mož. Hčerka, ki je stara 16 let, in sin, ki jih ima 18, sicer tudi sama prihajata v azilni dom in pomagata beguncem. Pomaga tudi moj mož. Ko smo doma, pa se posvečamo družinskemu življenju. O stvareh, ki se dogajajo v azilnem domu, in o beguncih ne govorimo veliko. Sama tega ne zmorem in tudi nimam potrebe.

Vojna je čuden čas. Spomnim se padanja granat na sosedovo hišo. Takrat smo vsi šli ven in gledali, kako se hiša podira. Granate pa so še kar padale. Spomnim se streljanja ostrostrelca, ko sva šli s prijateljico v trgovino. Bil je naš sosed. Streljal je pod najinimi nogami, malo spredaj in malo zadaj. Toda takrat me sploh ni bilo strah. Zdi se mi, kot da bi se to dogajalo nekomu drugemu in da to ni povezano z mojim življenjem. Šele ko sem prišla v Avstrijo, na varno, sem začutila strah. Čas vojne je čas, ki stoji. Težko ga je povezovati z normalnim življenjem, ki ima običajen tok dogodkov. V vojni časa ni. Je le čas pred vojno in čas po vojni.