Pred nekaj več kot dvema letoma smo na teh straneh pisali, da je popotnik, ki se po razdrapani cesti mimo Velenja skozi Hudo Luknjo pricijazi na Koroško, že od same poti tako truden, da kmalu pomisli na spodobno krepčilo. A se takoj sooči s težavo, kam na zares okusen tradicionalni prigrizek. Saj ne, da na Koroškem ne bi znali kuhati svojih starih jedi, a vendar se zdi, da jih pred tujci skrivajo, kot se bi jih čisto malo sramovali, češ kdo bo pa jedel našo preprosto knapovsko, železarsko in gozdarsko košto.

In tako je še danes. Še danes je mogoče na prste mizarjeve najbolj okleščene roke prešteti gostilne, ki na Koroškem pripravljajo predvsem avtohtone jedi. Pravzaprav je še huje. Na Koroškem, vsaj na naši strani meje, je tako rekoč nemogoče najti vrhunsko restavracijo, takšno, da bi vanjo brez trohice negotovosti poslali zahtevnejšega sladokusca in ob tem povrhu ne bi trepetali, da se bo vrnil obdan z vonjavami po ocvrtem. A pustimo to za kdaj drugič. Če korito ne prikoraka k pujsu, se mora ta pač sam potruditi h koritu, veli stara modrost. In ne eni ne drugi ne bodo užaljeni, če si to prispodobo v prijaznem duhu privoščimo za Korošce.

Maturirali bodo iz koroške »košte«

Kulinarična sekcija Kluba Korošcev Ljubljana pod vodstvom Doroteje Omahen, po rodu s Prevalj, je pred dnevi pripravila že sedmo tradicionalno Koroško kuharijo. Združila je prijetno s koristnim in za sodelovanje prosila Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Ljubljani. Ravnateljica Marjeta Smole je izziv takoj sprejela in specialitete koroške kuhinje ponudila svojim učencem v obliki maturitetnega projekta. »Vse, kar smo danes pripravili, profesorji ocenijo, tako jedi kot postrežbo, in od tega je odvisno, ali bomo opravili maturo ali ne. Ampak sem zadovoljen, mislim, da nam je dobro uspelo,« je povedal vodja projekta, dijak Anže Habjan.

Pod njegovim vodstvom so zbranim za dobrodošlico že pri vratih postregli skuto z bučnim oljem in rdečo čebulo na rženem kruhu, kar na Koroškem velja za priljubljeno malico, ob tem pa sadno-zeliščni čaj, imenovan laver. Skuhali so ga iz suhih hrušk, češpelj, rozin, lipovega cveta, jagodnih, malinovih in borovničevih listov in cimeta, osladili pa so ga z medom. To je povsem zadostovalo, da smo posedli za po strogih šolskih pravilih pogrnjene mize z večredno zloženim priborom in poslušali uvodni nagovor, mize pa so se začele polniti z jedmi v starinskih lončenih posodah.

Ne tako izdaten jedilnik

Bodoči poklicni kuharji so za hladno predjed pripravili divjačinsko pašteto z brusnicami in maželjne, jed, pripravljeno iz mesa prašičje glave, značilno za Gure onkraj meje. V nekem trenutku se je v učilnici za praktični pouk strežbe, kjer je prireditev potekala, pojavila gruča dijakov s kitaro, ki so staro koroško Rož, Podjuna, Zila, ki je nastala, ko omenjene tri doline še niso veljale za zamejske, zabrundali na melodijo precej manj stare, a na neki način legendarne reprezentativne viže Marijana Smodeta Mrtva reka. To se je dalo poplakniti s toplo kislo juho iz svinjskega, ovčjega, govejega in piščančjega mesa ter zelenjave, kakršno pripravljajo v zamejski Ziljski dolini, nato pa najhujšo lakoto za prvo silo potešiti z ajdovimi žganci z medom. Nenavadna, a pokušnje vredna kombinacija!

Nadaljevati smo smeli s toplimi glavnimi jedmi – z obrnjenikom, cmoki iz pražene moke, smetane in mleka; mavžlji (jed se bistveno razlikuje od hladnih maželjnov) iz svinjskih pljuč, glave, kruha, riža…, ki so s svinjsko mrežico povezani v nekakšne culice in pečeni; mežerlijem, jedjo iz zmletih pljuč, drobovine, jajc, kruha, začimb…, zapečeno s kislo smetano, ki je videti kot nekakšna musaka; nadevano telečjo prato, v Mežiški dolini ji pravijo nabulana prata, videti pa je kot s kruhovim cmokom polnjena telečja pečenka; ajdovimi nudeljni, nekakšnimi vzhajanimi svaljki, značilnimi za zamejski Rož; žlikrofi z nadevom iz ajdove moke, masla in kisle smetane, kot jih pripravljajo v Mežiški dolini; in korenčkovo omako.

Kot solato so ponudili naribano črno redkev z naribanimi jabolki in kislim mlekom, kot jo pripravljajo v Kanalski dolini, in namesto regrata, ki jim ga v tem letnem času kljub prvotni nameri ni uspelo nabrati, solato s krompirjem in ocvirki. Ko smo lakoto že skoraj povsem potešili, so marljivi dijaki prinesli še sladice: kločeve nudeljne, eno najznačilnejših koroških jedi, ki so pravzaprav žlikrofi z nadevom iz suhih hrušk, jajc, peteršilja in kruha (na Koroškem jih kljub dejstvu, da gre za sladico, radi obilno zabelijo z ocvirki); šarkelj z rozinami, cimetom in sladkorjem; tomerle oziroma koruzni pečenjak, presenetljivo sočno jed iz koruznega zdroba, mleka, jajc in sladkorja; pisano pogačo iz koruzne, pšenične in ajdove moke, nadevano z makom, cimetom, sladkorjem in medom, kakršno pečejo v Kanalski dolini; kompot iz suhega sadja.

Ker naštete jedi seveda niso kdove kako izdatne, je bilo ob njih dovoljeno zobati svež ajdov in ržen kruh iz šolske pekarne, vse skupaj pa zalivati z domačim jabolčnim sokom, ki smo ga enkrat presekali s čislanim pristnim koroškim jabolčnim moštom s kmetije Rebernik v Pamečah. In prav vse našteto, razen mošta in soka, so dijaki ustvarili sami, po receptih, ki so jih nabirali in izbirali ves mesec. »Pred dvema tednoma smo začeli jedi tudi poskusno pripravljati, prejšnji teden smo imeli generalno vajo, danes pa smo kuhali in pekli od jutra,« je skrivnost uspeha razkril Anže Habjan.

Treba je spodbuditi mlade

Kako to, da so se ljubljanski Korošci – njihov vsestransko aktivni klub šteje nekaj sto članov – odločili v svojo kuharijo vključiti dijake, bodoče turistične delavce, smo pobarali Dorotejo Omahen, zagnano vodjo kulinarične sekcije. »Mlade želimo seznaniti z odličnimi, a manj znanimi jedmi, ki jih je težko dobiti celo na Koroškem.« In kako to, da koroška kulinarika drugod po deželi ni ravno znana? »Ker se s tem nihče ne ukvarja. To bomo zagotovo spremenili! Trudimo se, a treba je pritegniti mlade, kdo pa bo, če ne oni? Tudi prekmurske kuhinje včasih na tej strani Mure skoraj nismo poznali, a poglejte jih danes! Organizirali so se… Največ pa nam lahko pri tem pomagate mediji, brez tega pač ne gre,« je strnila Omahnova, preden je vodji kuhinje in vodji strežbe v znamenje zahvale in nagrade podelila lična predpasnika oziroma birtuha, kot se jim pravi na Koroškem.

Dijaki, sodelujoči pri projektu, so, kar se nas tiče, maturo opravili, glede na okušeno, videno in slišano pa ni napak upati, da napori Kluba Korošcev Ljubljana vendarle spodbudijo nekoliko zaspano koroško kulinarično ponudbo. Morda pa v tej smeri že razmišljajo v slovenjgraškem srednješolskem centru s programom gastronomije in turizma…