V Škocjanu na Dolenjskem deluje edina skupnost Cenacolo v Sloveniji. Prvo skupnost je leta 1983 v Italiji ustanovila sestra Elvira Petrozzi, danes jih je po svetu že 65. Na griču pred vasjo Vrh pri Škocjanu se za drevesi skriva posest, na kateri trenutno živi petnajst fantov različnih narodnosti, od Poljakov, Slovencev, Hrvatov do Romunov, Brazilcev. Nekateri so tam zaradi odvajanja od zasvojenosti z igrami na srečo, alkohola, spet drugi zaradi depresije, osamljenosti, ne vedo, kaj bi z življenjem. To je pravi kraj zanje, pravijo. Tu so bratje, ne glede na veroizpoved ali državljanstvo, med seboj si pomagajo, se učijo živeti, tudi v sožitju z lokalno skupnostjo.

Povrnil si je vero in zaupanje vase

Eden od petnajsterice je tudi Gordon, ki je v škocjanskem Cenacolu že dve leti in deset mesecev. Bil je profesionalni rokometaš. Po trinajstih letih pa je športno kariero prekinil zaradi poškodbe. »Začel sem se zapirati vase in piti, vse več sem hodil po gostilnah. Pri 37 letih sem dobil tuberkulozo in pristal v bolnišnici. Potem pa je prišel brat in mi povedal marsikaj, kar se me je dotaknilo,« pripoveduje Gordon.

»Pristal sem v skupnosti, kjer mi je bilo zlasti na začetku težko. Veliko je odrekanj, vendar se mi je vsakič znova prikazala slika brata, kako moli zame, in bilo mi je lažje. Povrnila sta se mi vera in zaupanje vase, postal sem trden, boljši, spoznal sem prave prijatelje.«

Tu doživiš mir, srečo, notranjo vero, zaupanje, se spreobrneš in začneš na svet gledati drugače, pravi. Toda v skupnosti ni vse tako rožnato, kot si predstavljamo. Njihov dan je naporen, težaški. Vstajajo ob 5. uri, za zajtrk imajo največ dva kosa kruha ter skodelico bele kave ali čaja. Fizično delajo devet ur na dan, v tem času se ne smejo niti enkrat usesti ali dati rok v žep. Med delom dobijo le dva manjša prigrizka, denimo kakšne kolačke.

Vsak dan si najdejo nov par, s katerim se lahko pogovarjajo med zajtrkom in kosilom, kdor pa ga nima, pomiva posodo. Obvezna je molitev in čaščenje boga, ob sobotah je to tudi ob dveh zjutraj. Prhanje jim pripada samo dvakrat na teden po tri minute. Spat hodijo že ob 20.45.

Vsaj tri leta v skupnosti

Vsak mesec na sestanku naredijo pregled svojega življenja v tistem mesecu. Nikoli jih ne pohvalijo, ampak povedo zgolj napake, na katerih mora posameznik delati in se še učiti. Čeprav so predpisana tri leta izboljševanja, mnogi ostanejo dlje ali pa preprosto odnehajo po nekem ponavadi zelo kratkem času. Z družino nimajo stikov, obiski svojcev so dovoljeni le vsake tri do štiri mesece.

Življenje v skupnosti ne pozna televizije, računalnikov, telefonov. So preprosti ljudje, ki ne kupujejo stvari, ampak si jih pridelajo in izdelajo sami, vse, kar dobijo od drugih, pa sprejmejo kot dar. V skupnosti tudi vsak dan pišejo dnevnike, in sicer v italijanščini, zato se tudi vsak dan učijo italijanskega jezika. »Novinci« imajo trideset dni tudi svojega »angela varuha«, da jih vsega naučijo in so ves čas z njimi.

Kot dodaja Gordon, skupnost Cenacolo zasvojence uči, da živijo resnično življenje, so ponižni, se naučijo ceniti majhne stvari in predvsem, da se naučijo odpuščati.