Dragi Tomaž! V veliko čast si štejem, da sem od leta 1980 naprej lahko muziciral in prijateljeval s tabo. Kot študentu kitare in takrat še neizkušenemu glasbeniku si mi na svoj enkraten nevsiljiv in nikoli podcenjujoč način odstiral nove poglede na glasbo. Vedno si bil pripravljen na trdo delo, neizprosen do svojih umetniških zahtev, a hkrati vseskozi spodbujevalen, poln zanosa in veselja do življenja. Na odru mi je bilo s tabo prijetno, bil si trden in samozavesten, poln odrske karizme, na nas, ki smo igrali s tabo, si prenašal svoj zanos in strast do igranja. Hkrati si s svojim igranjem v zasedbah s kitaro in harmoniko tudi ti zaslužen, da sta ta dva manj uveljavljena inštrumenta dobila ustrezno mesto na Akademiji za glasbo.
Vedno si poskrbel, da smo na koncertih izvajali slovenska dela. Bil si odprt do vsakršnih novosti v glasbi, nisi jih odklanjal, bil si skrajno radoveden in pogumen. Še pred tremi leti, ko sva imela koncert v Slovenski filharmoniji, si se brez strahu in obotavljanja, kljub bolezni, lotil glasbeno odrskega performansa Bojane Šaljić, kjer sva kot cirkuška artista s cilindri na glavi plesala, sopihala, se zapletala, pela in se potila. Leto kasneje sem zadnjič užival s tabo na odru slovenjgraškega muzeja Huga Wolfa, potem sva se pozno ponoči, tako kot mnogokrat v najinem več kot tridesetletnem sodelovanju, vračala domov skozi zasneženo koroško pokrajino, se pod čarobnim in jasnim zvezdnatim nebom pogovarjala ter poslušala program Ars.
Svoje znanje in strast do glasbe si prenašal na mlade rodove, na Srednji glasbeni šoli in kasneje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Do konca svojega življenja si se razdajal ravno tem mladim, jih neumorno vodil na številnih vajah tudi ob sobotah in nedeljah, jim organiziral koncerte doma in v tujini, jih na njih spremljal, užival v njihovem muziciranju in uspehih na tekmovanjih. Po teh dogodkih pa si jih obvezno povabil na tortico, kjer si jih na svoj enkraten način razvajal z neponovljivim smislom za humor ter jim s svojim pogledom na svet odkrival prave vrednote v življenju.
Za tabo kot vrhunskim violinistom in komornim glasbenikom so številni seminarji, med drugimi tvoj Glasbeni julij na obali za mlade slovenske glasbenike. Vedel si, da za uspešno delo ni potrebnih le ogromno vaj, znal si poskrbeti tudi za dobro in zdravo vzdušje, zato smo se zabavali na mnogih turnirjih namiznega tenisa, piknikih in ob tvojih dovtipih z obvezno torto na koncu seminarja. Kot ugleden strokovnjak si bil član mnogih odborov slovenskih kulturnih ustanov, ocenjevalnih komisij na tekmovanjih doma in v tujini.
Navsezadnje smo te občudovali kot sijajnega govorca. Veselili smo se mnogih razglednic, ki si nam jih pošiljal v skrajno lepi in arhaični pisavi v odličnem slogu. Z majhnimi pozornostmi si znal osrečevati ljudi okoli sebe, recimo takrat, ko si mi ob moji 50-letnici potrkal na vrata z gajbico jagod v rokah.
Vem, kako zelo rad si imel svojo ženo pianistko Alenko, hčerko Saro in sina Domna, ki izvablja čudovite zvoke iz tvoje violine, vnuka Črta. Kako si bil ponosen na njih. Naj jih tvoja ljubezen večno spremlja!
Dragi Tomaž! V nas, ki smo nastopali na odru s tabo, v mnogih rodovih slovenskih glasbenikov, ki si jih poučeval in bodo tvojo ljubezen do glasbe in strast do življenja trosili naprej, ter v številnih poslušalcih tvojih koncertov in posnetkov po radiu ne ostaja praznina. Sedaj, ko si nas prezgodaj zapustil, vedi, da si nam s svojim življenjem in delom v večni navdih. V meni pa ostaja tvoja slika z vedrim in toplim nasmehom ter rahlo hudomušnim pogledom. Hvala!
