Slovenija je imela praktično v vseh generacijah v reprezentancah alpske smučarje, ki so osvajali kolajne na največjih mladinskih tekmovanjih. Redki med njimi so se uveljavili v svetovnem vrhu. Da so postali povprečni tekmovalci, ni bila zgolj njihova krivda, temveč sistema brez vizije. Zdi se, da je spoznanje, da so prihodnost slovenskega smučanja mladi alpski smučarji in smučarke, vse večje. Rezultati kažejo spodbuden trend.
Kdo so alpski smučarji prihodnosti slovenskega smučanja? Pri moških gre za generacijo letnika 1991 do 1995, v kateri je trenutno devet imen. To so Klemen Kosi, Boštjan Kline, Žan Kranjec, Martin Čater, Štefan Hadalin, Miha Hrobat, Aljaž Dvornik, Jakob Špik in Žan Grošelj. Pri ženskah trenerji izpostavljajo Ano Bucik, Klaro Livk, Eli Plut, Sašo Brezovnik in nekaj najstnic.
Vsestranskih smučarjev ni več
Kot zgodbo posameznika v bazenu globalne konkurence izpostavljamo Štefana Hadalina, nosilca kolajne z lanskega mladinskega svetovnega prvenstva. Športnika, ki pri 20 letih vsakogar okrog sebe polni z energijo. Njegov način razmišljanja kaže primer mladostnika, ki ima realne cilje v športu in visoke v življenju. Zato posveča praktično ves prosti čas študiju, visoki poslovni šoli v Kranju. Pravi, da si s študijem krepi um ter odvrača pozornost od alpskega smučanja, ki mu trenutno pomeni bistvo življenja.
S Hadalinom smo se pogovarjali v meki alpskega smučanja, kot sam pravi Kitzbühlu, ki ga je kot tekmovalec letos doživel prvič. Pravi, da je na avstrijskem Tirolskem doživel več občutij kot v Wengnu, ki ima še daljšo tradicijo. Januarja se je v Švici na slalomu prvič uvrstil na drugo progo. »V tehničnem in psihološkem smislu si želim napredovati v vseh prvinah alpskega smučanja in športa. Pogoj za napredek je zdravje, ki se mi zdi v tem trenutku najpomembnejše. Trdo delam za uspehe in verjamem vanje,« je odločen Hadalin, ki trenira v tako imenovani slovenski reprezentanci B, v kateri so še Hrobat, Špik, Grošelj in Dvornik. Glavni trener je Miha Verdnik, serviser pa Rok Šalej.
»V tej sezoni smo s pomočjo Andree Massija opravili dobre kondicijske priprave. Fantje smo v svetovnem merilu med vrstniki dobri. Toda konkurenca dela ogromno. Iz velikih nacij večkrat odstopijo posamezniki pri 20 letih, ki v nasprotju z nami niso bili tako uspešni na mladinskih prvenstvih. To pa zato, ker se v njih izredno veliko vlaga in postanejo nekakšni stroji. Vseeno lahko rečem, da smo ujeli dober val. Verjamem, da lahko z dobrim delom napredujemo tudi mi,« je optimističen Hadalin. O svoji smučarski prihodnosti pravi: »Vsestranskih smučarjev v svetovnem pokalu ni več. Zadnji živeči je bil Ivica Kostelić, pol preživela sta Ted Ligety in Alexis Pinturault. Vsak med nami bi si želel vrhunsko tekmovati v petih disciplinah, a tako preprosto ne gre. Sebe za zdaj vidim v štirih disciplinah. Najbolj se mi izmika smuk. A ga ne bi povsem odpisal, saj bomo videli, kaj bodo prinesla leta.«
Bergant: Nujno potrebujemo mladinsko ekipo
Kako motiviranega in obetavnega Hadalina ter druge obetavne slovenske alpske smučarje in smučarke popeljati do uveljavitve, smo vprašali profesionalna trenerja Klemna Berganta in Rasta Ažnoha ter vodjo panoge Iztoka Klančnika. Glavni trener tehničnih disciplin v slovenski reprezentanci Klemen Bergant pravi, da je bil glavni problem slovenskega alpskega smučanja preteklosti, da mladi smučarji niso bili selekcionirani. Prepričan je, da bi v slovenskem alpskem smučanju nujno potrebovali mladinsko ekipo. Bergant opozarja, da so obetavni alpski smučarji, letnikov 1991 do 1995, v tej sezoni močno napredovali. Če so se prej redko uvrščali med dobitnike točk evropskega pokala, se sedaj uvrščajo med najboljših 10 ali 15. Skok v razvoju je na tekmah najvišjega ranga uspel Boštjanu Klinetu, korak naprej pa tudi Klemnu Kosiju.
»Da bi tako ostro specializirali slovenske alpske smučarje v posamezno disciplino, kot denimo to delajo Avstrijci v moškem slalomu, si mi ne moremo privoščiti. So pa mladi smučarji že zelo izoblikovani. Hrobat je denimo s spremembo radija smuči izgubil stik v slalomu in veleslalomu in se bolj posveča hitrim disciplinam. Hadalin se bolj nagiba k tehničnim disciplinam z dodatkom hitrih. Težava pri Hadalinu je, da tekmuje s proizvajalcem Völkl, ki se ne posveča razvoju smuči v hitrih disciplinah. Medtem ko je Žan Grošelj bolj slalomist,« opisuje Bergant ter dodaja, da ima slovensko moško alpsko smučanje trenutno generacijo za tri olimpijske cikluse. »Če ne bomo vlagali v te fante, nima smisla vlagati v moško smučanje,« zaključuje Bergant.
Ažnoh: Nujna sinergija
Z obetavnimi slovenskimi alpskimi smučarkami v tej sezoni dela Rasto Ažnoh. Korošec pravi, da je šel v delo z njimi zavestno, saj je v tem videl svoj izziv, v katerem lahko unovči znanje in dolgoletne izkušnje. Ažnoh, ki je imel v preteklosti številne funkcije v slovenskem smučanju, poudarja, da je realnost slovenskega alpskega smučanja takšna, da je nujna sinergija med reprezentančnim programom in samostojnimi ekipami.
»Delo z obetavnimi slovenskimi smučarkami poteka premišljeno. Klara Livk je denimo v lanski sezoni nekajkrat tekmovala na tekmah evropskega pokala, v tej sezoni je na tem rangu že domača. Saša Brezovnik je na tekmah evropskega pokala naredila korak naprej. V tej sezoni je presenetila Meta Hrovat, ki se je kar izstrelila naprej, tako da se lahko na veleslalomskih tekmah evropskega pokala uvršča že med najboljšo sedmerico. Tu sta še Eli Plut in s svojo ekipo Desiree Ajlec, skupaj pa smo dobra ekipa. Tudi v otroškem smučanju imamo nekaj zelo obetavnih smučark. Naj omenim Niko Tomšič in Nejo Dvornik, ki sta bili v Mariboru predtekmovalki,« ponosno pove Ažnoh. »Dejstvo je, da z razpoložljivim proračunom težko sledimo dobro organiziranim privatnim ekipam. Če imajo te dobre kondicijske trenerje, serviserje, fizioterapevte in trenerje, se lahko z njimi dobro povezujemo. V tej sezoni denimo odlično sodelujeva z Juretom Hafnerjem, ki bedi nad Meto Hrovat. Gre za izjemnega strokovnjaka, ki si je ustvaril ugled z Janico Kostelić, in ne potrebuje nobene reklame,« pojasnjuje Ažnoh. Dodaja: »Pri denarju se hitro konča. Denarja nikoli ne bo dovolj. Pomembnejše se mi zdi, da slovensko smučanje drži rdečo nit ter ostane dinamično v dogovorih s samostojnimi ekipami.«
Klančnik: Volje imamo zadosti
Ažnohova iztočnica je sprožila vprašanje pri predsedniku zbora in odbora panoge za alpsko smučanje Iztoku Klančniku: »Trend svetovnega smučanja so že nekaj časa privatne ekipe. Naš cilj je, da bi ponudili tako dober reprezentančni program, da privatne ekipe ne bi bile več potrebne. Zavedam se, da so to velike besede, ker nekateri v svoje otroke vlagajo ogromne količine denarja. Trenutna realnost pa je takšna, da moramo sodelovati,« odgovarja Klančnik.
Trenuten položaj panoge za alpsko smučanje je Klančnik opisal z naslednjimi besedami: »Volje imamo zadosti. Problem realnosti se imenuje slovensko gospodarstvo. Še tisti, ki imajo denar, ga dvakrat obrnejo okrog in še dvakrat razmislijo, kam ga bodo vložili. Smučarje promoviramo na različne načine in se trudimo, da bi dobili kakšen evro. Glede na to, da smo naredili nekaj odmevnih rezultatov ter pokazali, da smo na pravi poti, preprosto moramo pridobiti več sredstev.« In kam bi trenutno vodstvo panoge vložilo morebitnih več sredstev? »Naš cilj je, da strukturirano postavimo mladinski program. V prvi fazi pa moramo v naslednji sezoni oblikovati pravo reprezentanco C. Letos smo sicer organizirali nekaj skupnih treningov za smučarje, ki še niso v programu evropskega pokala. Pod vodstvom Boštjana Anderliča so se izkazali za dobro rešitev, ki pa ni zadostna. Napeli bomo vse moči, da bi tudi reprezentanca C dobila svoj finančni del in ne bi bila odvisna zgolj od klubskega denarja ali privatnih programov,« pravi Klančnik.
