Slovenija je glede marsičesa posebna dežela. Še vedno je v svetovnem vrhu držav, kjer si prebivalci na življenjski zemljevid sami začrtajo, kje se pot konča. Nikoli ni bilo lahko ljudem, ki si sami odmerijo število korakov. Najprej trpijo oni, potem vsi bližnji, na katere pade marsikaj. Ne le izguba svojca ali prijatelja, tudi očitki, da niso ničesar ali vsaj dovolj naredili, da bi preprečili načrtovani odhod. Ne nazadnje padejo na tistega, ki je odšel po svoji volji, očitki greha, zaradi katerega so še nedavno veljali za izobčence in nevredne posvečene zemlje.

Da, z vsem tem se soočamo. Morda tudi iz te stiske izvira smer v psihiatriji, s katero sem se srečal pred desetletji. Takole so rekli nekateri. Če gre za duševno zdravega človeka, ne posegamo v njegovo voljo, da si vzame življenje. Razumni zna oceniti, kdaj se mu račun ne izide več, in ni razloga, tudi pravice nimamo, da bi mu preprečevali odločitev.

Marsikdo izgubi smisel življenja, zlasti če ga najde izven sebe. Ko izgubi, kar mu je drago, najsi bo to premoženje ali ljudje ob njem, je prehodil pot, ker sebe ne šteje med dragocenosti, za katere se splača živeti. Ker mu ne moremo očitati, da je izgubil razum, ni razloga, da bi mu preprečevali odločitev. Drugi psihiatri so ugovarjali. Tudi takrat, če je povsem priseben, je treba človeku pomagati, mu ponuditi roko in z njim razmišljati o drugačnih možnostih.

Sčasoma sem izluščil nekaj, kar se mi je zdelo skupno obema usmeritvama, čeprav v temelju nasprotno. Bližina. V prvem primeru pomanjkanje, v drugem njen obstoj. Če nam človek ni blizu, nam je toliko manj zanj. Kdo nam je blizu in po kakšnih kriterijih? Najbrž ima vsakdo svoje.

Ko sem poslušal psihiatra, ki je razlagal o nemoteni pravici prištevnega do samomora, ga bi moral soočiti z neprijetnim vprašanjem. Bi on sam ostal enako neprizadet, ko bi si nekdo njegovih bližnjih odmeril pot? Ne bi z ničimer poskušal poseči v njegovo odločitev? Vprašanje ni vselej korektno, a v tem primeru se mi zdi, da ni brez vrednosti. Težava utegne biti tudi v tem, da v pogosto odtujenem svetu in prostoru okoli sebe ne opazimo stiske človeka, ki biva poleg nas. Če pa jo opazimo, še ni rečeno, da smo dovolj pogumni, da spregovorimo o njej. Kočljivih tem se radi izogibamo.

Srečujem prijatelja, ki se je v dveh letih iz človeka športnega telesa in duha spremenil v osebo, ki le s težavo hodi in govori. A iz oči mu še vedno sije neke vrste dobra volja, ki jo sicer vse teže ubesedi. Zaradi svoje zadrege sem že pred časom raje kot njega vprašal njegove sodelavce, kaj je z njim. So mi rekli, da vztrajno zanika, da bi bilo kar koli narobe. Morda komu tudi zanikanje bolezni pomaga preživeti ali vsaj živeti dosti dlje, čeprav učijo, da jo je treba priznati in se z njo spopasti. Vsekakor se sam nisem odločil, da bi o tem spregovoril z njim. Morda zaradi svoje stiske, morda tudi zaradi iluzije, da mu bo bolje, če čuti, da ga jaz vidim kot človeka, ki mu čisto nič ne manjka. Ne vem, česa je v meni več od omenjenega, vsekakor pa stiske več kot dovolj.

Pred dnevi je televizija predvajala decembrski intervju z mojim stanovskim kolegom in kolegom po stališčih, s katerim se nikoli nisva srečala v pogovoru. Jaz sem bral njegove zapise, morda tudi on kakšnega mojega. Ko sem gledal televizijski posnetek, sem videl njegov obraz, v katerega je bila zarisana stiska, pravzaprav globoko zarezana. Nemogoče jo je bilo spregledati. Še vedno strasten govor, a oči polne žalosti. Potem je, čez nekaj tednov, najbrž sklenil, da je prehodil svojo pot. Mera korakov žalosti, bolečine, stiske in trpljenja je bila videti izpolnjena.

Nekdo je zanj zapisal, da je vsega dobrega, s čimer je obdaroval vse okoli sebe, morda na koncu zmanjkalo prav zanj. In da ne bi bili krivični, kar nam gre prepogosto tako zlahka od rok, pomislimo, da je morda dobil dovolj pozornosti v svoji stiski, pa tega ni mogel več sprejemati, ker je bilo v njem že preveč žalosti za eno človeško pot. Videl sem to žalost v njegovih očeh. A opazil sem jo šele, ko je že prehodil svojo pot.