Razhod oziroma ločitev nikoli ne pride z danes na jutri. Daljša ko je zveza, dlje potrebuješ, da odideš. Če gre za tip afere, kjer je odnos že dlje časa mrtev, je nezvestoba takrat samo še pika na i, če je bil to krik na pomoč, napačen način razreševanja problemov, pa se začne enormna bolečina, travma, znotraj tega pa tudi delo za sebe in za odnos.
Koliko časa potrebuje človek, da gre?Če govoriva o daljših odnosih, ki recimo trajajo deset let, zagotovo dve leti. Tudi zaradi upanja, ker si v osnovi ne želiš oditi. Ko prideš skupaj, ni tvoja želja, da bi šel narazen, ampak si želiš, da bi odnos ostal, razen tistih, ki že v osnovi ne želijo dolgotrajnega odnosa, ampak je njihov princip skakanje s cveta na cvet.
Je odnosov »s cveta na cvet« vedno več?Tega je zelo veliko. Več ko je bolečin iz preteklih odnosov, bolj postane človek ranjen. Bolj ko se nekomu predaš, bolj te lahko boli. Ravno zaradi tega so se ljudje začeli umikati in biti malo tu malo tam, nikjer v celoti, da pač ne bo bolelo.
Če je odnos med partnerjema zdrav, ali ga otroci lahko skrhajo?Raziskave kažejo, da se največ odnosov skrha prav ob rojstvu otroka, kar je po eni strani grozen podatek, ker mislimo, da je krona našega odnosa. Ampak ni ravno tako. Otrok prinese nove vloge in nisi več samo partner. Nekateri se v vlogi staršev tako izmučijo in predajo, da izgubijo vlogo partnerja. Veliko moških in žensk je, ki so bili, ko so bili brez otrok, fantastičen par, ko je prišel otrok, pa se enostavno niso več znašli, ker niso bili kos temu.
Koliko časa so pari povprečno skupaj, ko pridejo k vam?Različno. Nekateri pridejo že po nekaj mesecih, potem pridejo tudi takšni, ki so skupaj 10, 20 let. Veste, kje je največji problem pri njih? V prvem letu skupnega življenja. Ker tlačijo vase, ne komunicirajo, ne najdejo rešitev ali jih ne izvajajo, potem pa izbruhne.
Kdo tlači bolj?Ženske so v tem prave profesionalke, sicer pa smo si kar podobni. Vsi tlačimo.
Koliko se spreminja vloga moških in žensk?Voditeljice sprememb so ženske, moški na to posledično reagirajo. Ženske prihajamo iz obdobja ukalupljanja, kaj se sme in česa se ne sme. Občutek imam, kot da bi ženske ušle iz okovov in rekle, nihče mi ne bo več govoril, česa ne smem. Postajajo samostojne, vendar hitro lahko pride do tega, da govorimo »ne potrebujem te, nočem te«, po drugi strani pa jočemo, kje so pravi moški, kje so naši princi. Pozabljamo pa, da jim to sploh ne dovolimo več biti.
Kaj pa je pravi moški?Zgodovinsko gledano si ženske želimo imeti ob sebi moškega, ki nam daje občutek varnosti. Ženska potrebuje ob sebi sogovornika, nekoga, ki bo znal svetovati, ki bo znal poslušati, ampak vse to potrebuje tudi moški. Ne poznam moškega, ki se ne bi rad zleknil na kavč in prepustil ženskemu božanju. Razlika je bila narejena umetno – da so bile ženske zgolj mame in so skrbele za to, da je bilo moškemu v redu, in slekle hlače takrat, ko je prijalo njemu, pri moških pa, da ne smejo jokati in da morajo biti zgolj močni ter poskrbeti za družino.
Koliko je na samopodobo moških vplivalo, da so se ženske osvobodile zatiranja?Moškega je postalo strah, da ga ženska lahko zapusti. Ko si ti nekoga zaprl, si vedel, da je tam in da ne more oditi, danes pa ne veš, ali bo trajalo. Kdo dela največ samomorov zaradi ljubezni? Moški. Kdo največkrat ubije partnerja zaradi želje po odhodu? Moški.
Ko ste napisali prvo knjigo o nezvestobi, ste jo namenili tudi tistim, ki želijo preprečiti to, da bi bili prevarani. Ali to pomeni, da bomo enkrat tako in tako prevarani, če si ne bomo prizadevali, da bi to preprečili?Odnos je firma, d. o. o., in če vanjo ne boš vlagal, bo propadla.
Sliši se namreč tako, kot da moramo že danes začeti gledati na partnerjev telefon in računalnik.Ne, to pa ne. To je stvar zaupanja. Razlika je, ali imaš že v osnovi težavo z zaupanjem ali je to posledica nekoč varnega odnosa in človek v sebi začuti, da se nekaj dogaja.
Na katere znake moramo še biti pozorni, če odštejemo instinkt?Če začutiš, da se partner oddaljuje od tebe, da postane zadirčen, ciničen, da ga dlje časa ni domov, da ima dodatne in dodatne projekte, zaradi katerih ga ni doma, potem skrivanje telefona, računalnika, vzpostavljanje gesel, nošenje telefona na stranišče. Tega ne počneš, če te ni strah, da bi nekdo drug to videl. Naše službe seveda omogočajo, da nekdo to počne znotraj delovnega časa in ne vzbudi suma partnerja. Ampak v tem primeru gre za dvojno življenje. Tega ne počne oseba, ki bo doma rekla, da nekaj ni v redu, ampak je to oseba, ki bo prišla domov in rekla: »O, ljubi, kje si.« To je drugačen tip nezvestobe, kot je nezvestoba iz želje, da te partner opazi, ali iz tega, da v zvezi nekaj ni v redu. Afera v tem primeru ni bila tvoj osnovni namen in trpiš, pri aferi, v kateri živiš dvojno življenje, pa ti je to v redu – ene potrebe zadovoljuješ tu, druge tam, povsod si malo.
Kaj pa enkratni skok čez plot? Je to nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur?Za enkratne skoke čez plot po navadi niso krive medpartnerske krize, ampak gre velikokrat za to, da se je oseba, ki je skočila čez plot, znašla v neki stiski ali si je dovolila prestopiti mejo. Nezvestoba ni samo seks, ampak je lahko tudi enkratno globoko dopisovanje.
Kaj je definicija nezvestobe, če gledamo z etičnega vidika?Z moje perspektive to, da stvari, ki zadevajo partnerstvo, ostanejo znotraj partnerstva, kar pomeni, da ne morem govoriti z drugim o tem, kaj se dogaja v odnosu. To je stvar moža in žene.
Kaj pa je nezvestoba kot takšna?To si vsak par definira sam.
Koliko spolnost vpliva na odnos?Če je spolnost dobra, je deset odstotkov odnosa, če slaba, pa devetdeset odstotkov. Je zelo pomemben element in tudi odraz partnerskega odnosa. Je pa tudi odvisno, koliko partnerjema spolnost pomeni. Imamo nekatere, ki jim pomeni več, in druge, ki jim pomeni manj. Spolnost prevečkrat dojemamo kot seks kot tak, penetracijo, čeprav je spolni odnos v smislu neke predanosti tudi objemanje, poljubljanje. Ni ti treba priti do vrhunca, izliva, da si spolno potešen, si je pa treba prizadevati, da si vzameš čas za to in da ne zapadeš v rutino.
Ali obstaja kakšna priporočljiva frekvenca spolnih odnosov med partnerjema?Ne. Lahko govorimo zgolj o povprečju. Nekateri pari imajo spolne odnose po trikrat na dan, nekateri trikrat na mesec in nekateri trikrat na šest mesecev, pa je med njimi vse v redu, ker sta oba takšna, da po tem nimata velike potrebe.
Verjamete v srečne konce?Absolutno.
V dokler naju smrt ne loči?Definitivno. Če enkrat nehaš verjeti v to, kje ima življenje potem sploh še smisel?
Ni to malo preveč romantičen pogled?V nasprotnem primeru smo roboti. Ko se rodiš, iščeš ljubezen pri starših, potem pri partnerjih, potem pri otrocih in vedno znova hrepenimo po biti ljubljen. Človek, ki je star in sam, je najbolj žalosten človek na svetu. To je naša bit in mi je ne moremo prelisičiti.
Pa verjamete, da lahko par, ki se spozna pri 20, ostane skupaj srečen do smrti?Če se ujame, da, drugače ne, ampak potem iščeš dalje. Vedno iščemo dalje.
Tako vi kot psihoterapevt Zoran Milivojević imate za sabo že ločitev, Milivojević celo več. Velja tudi v tem primeru rek Kovačeva kobila je vedno bosa?Terapevti smo samo ljudje.
Potem terapija ne more rešiti vseh problemov?Saj terapija ni vedno zato, da dva ostaneta skupaj. Nekateri si ne želijo biti več skupaj in potem delajo za sebe, da dobijo življenje v svoje roke in naredijo tisto, kar si želijo narediti, torej dajo dovoljenje samemu sebi.
Kaj pa če si nekdo želi ostati skupaj, drugi pa ne?To so najbolj nehvaležni in težki primeri, ker bo, če bosta šla narazen, to uspešna terapija za tistega, ki si želi narazen, in neuspešna za tistega, ki želi ostati skupaj.
Kaj jima svetujete?Tistega, ki želi ostati skupaj, vprašam, zakaj si želi biti z nekom, ki ne želi biti z njim, potem začnejo razmišljati in pridejo do vprašanja, ali si ne zaslužim tudi jaz imeti ob sebi nekoga, ki si želi biti z menoj.
