Smo spregledali kanarčke v rudniku?

Mnogim v mislih odmeva rek Po jutru se dan pozna, ko si ogledujejo letošnje donosnosti delniških indeksov po svetu. 15 odstotkov in več znašajo negativni popravki najpomembnejših indeksov (merjeno v evrih). Sta januar in februar stvarnost letošnjega leta? Bližnja preteklost razkriva, da imajo dogodki lanskega poletja večjo razsežnost od pričakovanj. Spomnimo se kitajske nepričakovane devalvacije juana sredi avgusta, ki je poudarila že tako obremenjujočo negotovost glede tamkajšnjega gospodarstva. Skrb glede Kitajske so v svoji komunikaciji omenili tudi guvernerji ameriške centralne banke in zamaknili dvig obrestnih mer na zadnji mesec leta. Kljub eksplicitno izraženemu razlogu za skrb, je retorika guvernerke Yellenove sprožila vprašanja o odpornosti razvitih gospodarstev, kot sta ZDA in Evropa. Ekonomisti so hiteli z razlago, da se, sodeč po trgovinskih tokovih, kriza s Kitajske in drugih problematičnih držav v razvoju ne bi smela preliti v največjo svetovno ekonomijo, nekoliko bolj pa so bili previdni pri morebitnih negativnih vplivih na Evropo. Vzporedno z omenjenim so vztrajno padale cene surovin, kar je večalo nelagodje v državah izvoznicah surovin in poglabljalo težave podjetij iz energetskega sektorja. Poleg delničarjev so do njih postali nezaupljivi tudi imetniki obveznic, predvsem tistih z nižjimi bonitetnimi ocenami. Konec lanskega leta so, sodeč po obvezniških trgih, začele težave »uhajati« iz energetskega sektorja. Po dveh mesecih leta 2016 lahko ugotovimo, da je največji osmoljenec finančni sektor, ki so se mu vlagatelji izognili zaradi potencialne rasti nedonosnih posojil energetskemu in surovinskemu sektorju, zaostritve razmer na trgu bolj tveganih obveznic, kot tudi zaradi vse aktualnejše ideje o razmahu negativnih obrestnih mer, ki so marsikje v Evropi že prisotne. Pod črto se za mnogimi signali in šumi nahaja vprašanje, ali lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo globalne recesijske razmere. S trenutnega stališča lahko sklepamo sledeče: vodilni kazalniki kažejo na ohlajanje ekonomske aktivnosti, razvite države pa bi morale letošnje leto vseeno zaključiti s pozitivno gospodarsko rastjo. Dogajanje v finančnem sektorju, ki velja za ožilje gospodarstva, ni spodbudno, a sprejeti tezo o grozeči insolventnosti in nelikvidnosti bank po vzoru iz obdobja 2008–2009 vseeno ni racionalno. Čeprav je po našem mnenju prezgodaj govoriti o resnejši ohladitvi svetovne ekonomije, povzemimo ključna priporočila avtorjev knjige o študiji globalnih recesij od leta 1960. Upoštevanje teh je namreč smiselno že zdaj. Države naj poskrbijo za zadosten manevrski prostor svojih ekonomskih politik, da bodo v času krize zmožne spodbujati svoja gospodarstva. Poleg ekonomskih ciklov naj izvajalci politik spremljajo tudi finančne trge in tamkajšnja tveganja. Za dolgoročno vzdržnost je potrebno uravnotežiti gospodarsko rast, ki naj jo poganjata tako tuje kot domače povpraševanje. Ključna za učinkovitost ukrepov pa je mednarodna koordinacija različnih politik.