V obtoku je za približno 300 milijard evrov 500-evrskih bankovcev, največjega apoena skupne evropske valute. Tistega bankovca, ki ga po podatkih Evropske centralne banke (ECB) dobra polovica prebivalcev evrskega območja še nikoli ni videla. Marsikje preprosto ni pogosto na spregled, saj so se ljudje predvsem večje zneske že davno navadili plačevati brez gotovine, drugod, recimo v Avstriji, pa je bolj običajna pojava, saj se kar tri četrtine transakcij po podatkih tamkajšnje centralne banke še vedno končajo z denarjem na roko. Primerljivega podatka za Slovenijo ni, po ocenah nekaterih izdajateljev plačilnih kartic pa je tudi pri nas več kot polovica plačil gotovinskih.
Vsi niso za to
Evropska unija in ECB nameravata prehod na brezgotovinsko poslovanje kmalu močno pospešiti, in to v imenu boja proti terorizmu. Največji evrski bankovec naj bi se tako poslovil, gotovinska plačila pa naj bi dobila za celotno območje skupne valute enotno zgornjo mejo. A še preden so se evrski finančni ministri dogovorili o njeni višini, so se v Nemčiji s finančnega ministrstva pojavili predlogi za omejitev na 5000 evrov (to je omejitev, ki v Sloveniji velja že skoraj dve leti), v Franciji pa od lanske jeseni velja znižanje z dotedanjih tri (kolikor je omejitev tudi v Italiji) na tisoč evrov.
Medtem ko je za morebitno uvedbo enotne zgornje meje gotovinskih plačil pristojna evropska komisija, bo o umiku 500-evrskega bankovca odločala ECB. Član njenega direktorija Benoît Cœuré je nedavno napovedal, da se bo to zgodilo »kmalu«, kajti za njegovo ohranitev je »vse manj prepričljivih razlogov«, protizakonite zlorabe tega bankovca pa so dejstvo, »ki ga ni mogoče več spregledati«. Toda nekateri guvernerji nacionalnih centralnih bank, denimo avstrijske in nemške, menijo drugače o usodi omenjenega bankovca in tudi o smiselnosti uvedbe enotne omejitve gotovinskega prometa.
Ne glede na to, da gre pri prizadevanjih za uvedbo gotovinske meje za nemško-francosko pobudo, ki je med včerajšnjim sestankom evrskih finančnih ministrov dobila načelno podporo, je odpor proti tej zamisli v Nemčiji močan, prav tako pa tudi v Avstriji. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je bil tako prisiljen zagotoviti, da ne gre za popolno ukinitev gotovine, a mu niti sicer naklonjeni dnevnik Faz ni verjel, medtem ko je pravosodni minister Heiko Maas kolegu zagrozil z ustavno tožbo. V Avstriji pa je problem gotovine povzročil razkol v koalicijski ljudski stranki, iz katere prihaja tudi finančni minister Hans Jörg Schelling. Nekateri konservativni poslanci so namreč napovedali pobudo, da bi kar v ustavo zapisali pravico do gotovine, češ da je ta »neločljivi del svobode posameznika«.
Konec gotovine, konec anonimnosti
Zadnji navedek je prosto po Dostojevskem pri svojem zagovoru gotovine uporabil tudi prej omenjeni konservativni nemški dnevnik in v tem okviru se je v obeh državah razvnela pravcata javna razprava, ki je združila običajno nasprotne tabore. Del javnosti in politike, ki je še nedavno podpiral zaostritve zakonov o hrambi podatkov na zalogo in podobne ukrepe, s katerimi naj bi omogočili učinkovitejši boj proti terorizmu, se je tokrat znašel na strani tradicionalnih nasprotnikov širjenja pooblastil države.
Odpravljanje gotovine namreč prinaša tudi popolno sledljivost vedno večjega deleža prometa oziroma odpravlja anonimnost. S tem možnemu sumničenju in nadlegovanju države izpostavlja vse več ničesar krivih. Francija ima gotovinsko omejitev, vendar to ni preprečilo decembrskih napadov, se glasi argument, na las podoben tistemu, da tudi hramba podatkov na zalogo še ni preprečila nobenega terorističnega napada. or
