Med slovensko bralno publiko nekoliko manj znana, a dokaj prevajana avtorica – pri nas so izšla dela Jenny (1932), Pomlad (1974), Kristina, Lavransova hči (1933), Olav, Audunov sin (1964) in Povest o Viga-Ljotu in Vigdis (1965), je predvsem v zgodnjih delih problematizirala položaj in težnjo po emancipaciji žensk v družini in družbi. Kasneje je temu dodala še konfliktnost norveške tradicije in modernosti v vsakdanjem življenju ter evropsko krizo sodobnosti.
Avtoričin prvenec nazorno upoveduje njeno zgodnjo literarno držo. Obremenjena s tradicijo, v kateri je zakonolomstvo neodpustljiv greh, in s spoznanjem, da mož v sanatoriju umira za tuberkulozo, rastoča krivda soprogo, učiteljico in mater štirih otrok počasi pogublja. Hkrati jo razjeda ljubeči odnos Otta do nje in otrok, ki kljub njegovi usodni bolezni ne pojenja. Razžira jo še toliko bolj, ker četrti otrok ni Ottov. Z moževim poslovnim partnerjem in družinskim prijateljem Henrikom sta mu deklico podtaknila.
V dnevniški obliki izpisano delo se v skladu z Martinimi notranjimi monologi pomika iz enega obdobja v drugo in nazaj. Deroči spomini na začetno zaljubljenost v moža, obdobja rojevanja in zakonske sreče so toliko močnejši zaradi okoliščin, v katerih se porajajo. Čas, ko ji moževa nenehna naklonjenost postaja breme in se sreča prelamlja v dolgčas, ta pa v zakonolom, je Martin poskus opravičila, ki ne ponuja utehe, ampak agonijo zgolj poglablja. Tudi prežvečene življenjske resnice, s katerimi se obsipava z namenom, da bi se lažje vrnila na mesto krepostne ženske, ne zadoščajo. Ob koncu ostanejo moževa smrt, odmik od ljubimca, da bi bilo samoobtoževanje manj težko, skrb za otroke, utrujenost in samota.
Besedilo, ki ga je treba brati z zornega kota nastanka (izšlo je leta 1907), je izpisano z večinoma kratkimi stavki, ki s preprosto neposrednostjo in z občasno začetniško okornostjo delujejo naivno, hkrati pa prav zaradi tega dosegajo močnejši učinek. Na motivni ravni je zapisano prežeto z nenehnim odmiranjem in rušenjem, česar protagonisti kljub vztrajnemu boju ne zmorejo preprečiti. Ne le da Martin mož izgublja bitko z boleznijo, ampak tudi Marta, kljub iskanju poti na svetlobo, vse bolj tone v osebno krizo. Prav tako si Henrik ves čas prizadeva, da bi znova pridobil Marto, a se mu oddaljena ljubezen bolj in bolj izmika. Molovski pajčolan, s katerim je prepreden roman, delno rahlja humor kot posledica pripovedovalkine osebnosti in ki ga kot takega vidi šele bralec. »Njegovo postavo sem opazila takoj, ko sem ga zagledala; v resnici nikoli prej nisem videla moškega, ki bi bil tako lepo grajen kakor Otto, vitek in močan in eleganten; na njegovem gibanju je bilo nekaj izbranega, tako da je človek pomislil na žival z odličnim rodovnikom, na sijajnega psa.«
