Kolektivne organizacije za upravljanje pravic avtorjev pri nas pišejo enotno zgodbo s sporočilom: kjer je denar, ni ljubezni. Nič drugače ni v Sazorju, slovenski avtorski in založniški organizaciji za pravice reproduciranja, kamor naj bi še letos po letih dogovarjanja s šolami pritekle večje količine denarja, predvidoma okoli 450.000 evrov (1,5 evra na osnovnošolca in 2 evra na srednješolca), zato se je začel boj za kolaček.
Zadnja leta smo na omembo Sazorja naleteli, ko smo brali o njegovem boju za prekinitev nečedne prakse slovenskih šol, da si učna gradiva množično fotokopirajo, od tega pa niti fičnika ne namenijo avtorjem in založbam. A Sazor je pred nedavnim nastopil v novi zgodbi: v zgodbi, v kateri je regijski direktor nemške založbe KlettRok Kvaternik trenutnemu poslovodstvu, Rudiju Zamanu in Mihi Mazziniju, očital razsipniško poslovanje in pridobitništvo, zaradi česar je sklical četrtkovo izredno skupščino.
Kava in čokoladica?
Dolga leta so člani iz Sazorja občasno dobili kak administrativni dopis, a v četrtek so na izredno skupščino prišli tako rekoč kot kolektiv, tako velik, da je bila skupščina menda prvič v desetletni zgodovini združenja sklepčna. Kaj jih je tako motiviralo? Založba Rokus Klett, ki je v Sazor zanesla seme spora, ko je skušala založnike šolskih knjig izvzeti iz organizacije, je člane, ki so nosilci glasovalne pravice, k predaji svojih glasov dva meseca novačila s pošto, telefonskimi klici, menda so se kakšnemu na domu pojavili s kavo in tablico čokolade. Izza vseh hribov in dolin so člane pridobili z dramatičnimi, z (deloma točnimi) zgodbami o čednih prihodkih Rudija Zamana in Mihe Mazzinija, ki po Kvaternikovem mnenju nista pokazala zadovoljivih poslovnih rezultatov. Predlagal je torej eno samo profesionalno vodstveno funkcijo, Zaman in Mazzini pa bi bila le svetovalca.
Napetost je skratka v četrtek v osončeni dvorani Gospodarske zbornice dosegla vrhunec. Začelo se je s »filmskim« bojem dveh pravnikov, Janijem Soršakom iz neznane založbe Meduza, ki se mu je v vsakem drugem stavku zareklo, da govori v Kvaternikovem imenu, in tistim, ki je zastopal vodstvo. Pomerila sta se v poznavanju zakonske podlage delovanja Sazorja in se strinjala, da se ne strinjata. Vse je že kazalo, da bo skupščina spet prekinjena, a se je le nadaljevala. (Ne bi pa začudilo, če bo sledil kakšen pravni poskus razveljavitve sklepov.) In to tako, da so najprej zavrnili Kvaternikov predlog, da bi skupščino vodil on, saj sploh ni član Sazorja, nato pa še vse druge njegove predloge.
Poklapani grebeni
Nizkih udarcev skratka ni manjkalo: Mazzini je Kvaternika pred časom označil za nemškega nameščenca, Kvaternik Mazziniju ni ostal dolžan in ga je razkrinkal kot bivšega prijatelja in ljubitelja dragega viskija. Predsednik nadzornega sveta Slavko Pregl je Kvaterniku očital, da je v pismih članom Sazorja in z javnimi nastopi med drugim širil laži in žaljive obdolžitve. Po mnenju Mitje Čandra naj bi Sazorju skušal škodovati, ko je septembra lani na ministrstvu za gospodarstvo predlagal, da bi šolski založniki denar za fotokopiranje pobirali neposredno, ne v okviru organizacije. Dno pa je bilo doseženo, ko je Kvaternik Čandru zabrusil, da ga ta na nekem sestanku »verjetno ni videl«, s čimer je namigoval na njegovo slabovidnost. Skratka, gospodje so dolga leta pazili drug na drugega, sedaj pa so jih sprli denar in »dobri nasveti« odvetnikov. Da je res šlo za petelinji boj, v katerem se je vse do konca trepetalo za zmago razuma, je potrjevalo večidel razdeljeno in glasovalno disciplinirano članstvo, ki je bodisi podprlo Kvaternika bodisi »moštvo« Zamana in Mazzinija.
Sklep: poraz Kvaternika bolj ali manj na celi črti, ki je bržkone širšo podporo izgubil prav zaradi grobega napadanja, četudi mu ni mogoče oporekati, da njegovi predlogi vsebujejo zrno (ali pač kupček) soli. Opozoril je denimo na »domačijsko poslovanje«, saj je poslovodstvo za to leto naredilo razkošen preliminarni finančni načrt, četudi ni jasno, kakšen priliv bo Sazor sploh dosegel. In tudi če ga bo, še ni izpeljal vzorčenja o upravičencih za nadomestilo, ki bo osnova za delitev denarja. Rudi Zaman pa je promptno obljubil, da bo, če do junija ne sklene sporazuma s šolami, odstopil.
