Znanost imam rad. Ne samo zaradi védenja kot takega, ki je ugodje na sebi, marveč zaradi njenih praktičnih, čutnih učinkov na naše življenje. Ker naše življenje praktično, čutno tudi je. Mi smo telesna bitja in znanost se ukvarja s telesnim, z materialnim. Seveda lahko rečemo, da je fizično samo manifestacija duha, samo njegov vidni »del«, in da obstaja še njegov nevidni ali absolutni »del«, toda mi smo živi kot fizične eksistence. Kot ste sami opazili, je v knjigi navzoč tudi moment, ki moči znanosti ali znanost, kot jo običajno razumemo, presega. To je ravno ta neomejenost duha, v kateri je empirija le njen člen, ne pa vsa resnica, zato ima znanost z zadnjo resnico težave. Znanost sama se vedno ustavi pred nečim, kar ni razred njenih elementov, in to je kraljestvo tega Nad ali Čez, verniki bi rekli Boga. Noben znanstvenik, če je v svoji analitičnosti ali refleksiji dosleden, ne more reči, da je dokončno zgrabil Resnico za vrat in da tisto Nad ne obstaja. Ker nima orodja zanj ali argumenta, da bi ga potolkel. Tu je za znanost najbolje, da ostane pri agnosticizmu.
In ja, Satan, on stavi na ta svet, to tu je zanj vse, tu je on gospodar, in če se mu predaš, boš deležen vseh užitkov, ki jih premore svet. Toda to so sladkosti, podvržene minljivosti, to je svet, ki mu vlada smrt. Tudi pri znanosti, žal, se pri tem univerzumu vse konča. Ko pa govorimo o Zadnjem, smo na področju neskončnega. O njem ne vemo ničesar, čeprav, paradoksno, o njem govorimo. Da je temu tako, je to že njegov argument.
Skoraj vsi liki v romanu so znanstveniki, ki sodelujejo pri nekem projektu, o katerem je znano samo to, da je povezan s skrajno sofisticiranim računalniškim programom in da se pri njem nekaj zatika. In zdi se, da se zatika prav zato, ker so ti znanstveniki pri tem projektu tudi v medsebojni vojni. V njej je nekaj indicev, da poteka med Ameriko in Evropo, toda ali ni njihova vloga prav zakritje resničnega potenciala »znanstvene« vojne? Navsezadnje ljudje izginjajo in se znova pojavljajo v netelesni obliki.To, kar pravite, zmore Substanca ali Subjekt, ki obvladuje fizikalno-biološke zakonitosti. To je, recimo, ta sposobnost Satanova, gospodarja sveta. Toda to še ne pomeni imeti moč neskončnega. Neskončno je zunaj in ni zapopadljivo. V romanu gre za vojno med dvema taboroma, kjer gre res za obvladovanje fizikalnih resnic ali zakonov v njihovem temelju, in sicer s pomočjo matematičnega algoritma, s katerim je mogoče doseči učinke na živo materijo. Vendar se tu nekaj zatika. Čeprav je mogoče obvladovati protislovja, ki se v algoritmu pojavljajo, pa protagonisti vojne zaznavajo, da je v algoritmu skrit element, ki presega obvladovanje običajne kontradiktornosti. To je neki x, ki ga ni mogoče na noben način odkriti in ki dela stvar trajno napačno. Kdor ga bo našel, bo zmagovalec in resnični gospodar. Ta nevidni x je ta poseg od zunaj, ta Nad, ki ga še tako dognana scientističnost, še tolikšno obvladovanje Narave ne more rešiti in obvladati. Če so ljudje izničeni in se spet pojavijo v isti podobi, je to obvladovanje narave v radikalnem pomenu. K temu teži znanost. Narediti življenje nesmrtno. Recimo s kloniranjem, o čimer govori tudi Houellebecq.
Če bi namesto nemški filmski industriji svoj roman dali brati kakšnemu znanstveniku, bi se mu verjetno zdele sporne trditve, kot »vedenje se širi skozi seks« ali »brez fuka ni poti do resnice«. Bi ga poskušali o tem prepričati?Zakaj je mogoče ob Vojni takšno sklepanje? Ker je seksualno medij ali platforma, na kateri se nam v realnem razodeva moment neskončnega, in sicer skozi pojem užitka. Užitek je nekaj samozadostnega, je namen samemu sebi, je tisto, kar zahteva še, torej neomejenost ali neskončnost. In ker so v romanu v igri ravno zmožnosti, s kakršnimi se ponaša Neskončno, je seksualnost pravo mesto za to demonstracijo. Je mesto, kjer se nam Neskončno ponuja, da lahko rešimo tudi najtrdovratnejši paradoks. Na platformi užitka, ki se manifestira v seksualni ljubezni, se formula Pravilnega ali Napačnega stika z našim umom, z zemeljsko, partikularno psiho, da lahko pride v polju te »presečne množice« do prevzema tega, kar z običajnim izkustvom ni mogoče. In se njegove rezultate izkoristi za dobre ali slabe namene.
Znani ste tudi kot govornik na raznih nastopih in prireditvah NSK. Glede tistega govora, ki ste ga imeli pred leti pred koncertom skupine Laibach in orkestra Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu (ob Mesecu evropske kulture), bi rekel, da najbrž še sami niste vedeli, kako je preroški. Ali niste tedaj govorili o nasprotju med kulturo in umetnostjo?Med drugim sem rekel, da je kultura tudi debel krompir, mi pa potrebujemo božjo mast. Kultura je bila razumljena kot element področja koristnosti, torej tega, kar obvladuje današnji svet, tega, na kar se stavi in ki nas je pripeljalo tja, kjer danes smo. Pred njegovim koncem. Božja mast pa je to, kar nima cene, kar kot konzum ne obstaja. A če hočemo, da nas ne zadušijo kategorije pragmatične tostranosti, zaradi katerih smo pred koncem, je potreben ta lubrikant. Da penetriramo v to, kar je negacija po dobičku hlepečega, a propadu zapisanega sveta, da prodiramo v svet, ki ga realno ni, ker je tisto, kar našega presega; da premagamo ujetost v strukturo pragma‒konzum‒smrt ter vrtamo v luknjo nekakšne transcendentne orgazmotronike. Ta svet tu je zavezanost končnemu – kaj pa sta denar ali ekonomska in politična moč drugega, če ne mantra laži, da obstaja neko zadovoljstvo. Tu ni nobenega zadovoljstva, s katerim bi lahko bil zadovoljen. To preseka duh, ta neskončnost ali svoboda, kjer se dogaja smisel, torej večno ponavljanje ali obnavljanje življenja, kjer vzdraženosti ni konca. In tu dobi svoje mesto neka druga valuta: umetnost.
