Od vseh resnih, mrkih evropskih narodov, ki s svojimi nacionalnimi himnami in državnimi prazniki slavijo zgodovinske vojne in krvave bitke svoje slavne preteklosti, od vseh evropskih držav, v katerih mrki bronasti kralji, vojskovodje, generali, vitezi, plemiči in heroji svoje bronaste konje jezdijo po trgih in avenijah, ki nosijo njihovo ime – od vse veličastne stare Evrope, velikanskega gorečega prizorišča svetovnih vojn, armagedonskih bitk, prekomorskih osvajanj, vojaških udarov, revolucij, genocidov, prevratov in atentatov – je nesrečni Žiga Turk z zanikrnega, grčavega družinskega debla padel ravno na teh nekaj kvadratnih kilometrov puste zgodovinske ledine brez enega samega poštenega vojskovodje, brez osvajalcev, revolucionarjev, vitezov ali vsaj kakšnega atentatorja.
Od vse veličastne bojevite Evrope je Žigo, poglejte, doletel tisti njen košček z deželo, katere najslavnejši zgodovinski junak s sabljo v roki je človek, ki je pred stotimi leti na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil srebrno medaljo v mečevanju, in še te ni osvojil za Slovenijo, ampak za reprezentanco Avstro-Ogrske. Od vse Evrope je Žigo doletela dežela, katere najslavnejša zgodovinska zračna bitka je tista, ki se je pred tednom, dvema odvila v Sapporu, ko so trije njeni smučarski letalci osvojili prva tri mesta na tekmi za svetovni pokal. Od vse junaške, vojaške Evrope, razrite od stoletnih in tridesetletnih vojn, je siromaka Žigo doletela dežela, katere najbolj slavna vojna v zgodovini, vojna za neodvisnost, ni trajala dlje kot malo počasnejša biatlonska tekma. Od vseh resnih, mrkih narodov veličastne, slavne bojevite Evrope je ubogega Žigo Turka doletel narod, ki ima za državno himno gostilniško zdravico, katerega glavne mestne trge zasedajo bronasti pisatelji in skladatelji, ulice pa se imenujejo po umetnikih, in katerega osrednji, največji državni praznik je dan smrti nekega tankočutnega in melanholičnega, nesrečno zaljubljenega pesnika. Ki je pri vsem tem, jebenti takšno zgodovino, sredi prelomne evropske revolucije 1848-49 umrl zaradi alkohola in ciroze jeter.
Prvi slovenski vojak, ki se v enciklopedijah pojavlja z imenom, priimkom in obrazom – kaj bi vam sploh še razlagal – je šele Rudolf Maister, general iz prve svetovne vojne in osvoboditelj Maribora, pa še on, Slovenija ima pa res srečo, je bil slikar samouk in književnik. In, kot da to še ne bi bilo dovolj, otroški pesnik. To je Slovenija: celo oče njene državnosti, suverenosti, splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite – neustrašni Janez Janša – je na koncu postal pisatelj.
Žigi Turku je takšna slovenska zgodovina – namesto s krvjo, ognjem in dimom napisana z gotico na papirju, oljem na platnu in akrostihom za Primičevo Julijo, reformatorskimi eseji, prevodi Svetega pisma, ljubezenskimi soneti in zgodbami malih pastirčkov – končno presedla, dovolj je imel takšne tankočutne in tuberkulozne pesniške Slovenije, in je izlil svojo ranjeno dušo bojevnika na portalu Časnik.
»Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa na primer na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati nič drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva in vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj–Trst!« je napisal jezni Žiga, na robu z živci zaradi še ene pompozne državne slovesnosti ob dnevu Prešernove smrti, ko so namesto tankov, havbic in balističnih raket po mestnih ulicah paradirali umetniki, namesto odlikovanj za hrabrost pa so se podeljevale nagrade za kiparstvo, slikarstvo in poezijo.
Res mora biti grozno, če ti je ime Žiga Turk in si Slovenec. Potomec naroda, katerega največji in najslavnejši sin je pisal ljubezenske pesmi, pri čemer ni imel toliko poguma, da bi sonet glasno poimenoval po svoji muzi, ampak je prestrašeno mencal in se zapletal ter skril njeno ime v začetne črke stihov, kot da piše za revijo Križanke in humor. In dvesto let pozneje je postal osrednja osebnost slovenskega naroda, države in zgodovine.
Le čemu bi bila podobna grška zgodovina, če bi zaljubljeni Paris, ki je špartanskemu kralju Menelaju po moško ugrabil ženo in konje, namesto tega lepi Heleni pisal pesmi? Čemu bi bila podobna evropska zgodovina, če bi Menelaj svoji ugrabljeni ženi pisal melanholične in žalostne ljubezenske sonete, namesto da je šel z vojsko nad Trojo, jo deset let oblegal in na koncu pobil vse živo v mestu? O čem bi se učili v šoli, o tem, kako je Menelaj deset let zlagal poezijo v akrostihu, da ga ne bi zasačila kralj Priam in njegov sin Paris?
Res mora biti grozno, če ti je ime Žiga Turk in si Slovenec. Ej, če bi bil Žiga France Prešeren! Moško bi pograbil Primičevo Julijo in jo poljubil pred vsemi na Mestnem trgu, ugrabil bi jo in preprečil, da se poroči s tistim gizdalinskim bavarskim fičfiričem. Slovenija bi danes slavila dan Žige Turka, slavnega vojskovodje, ki je ondan zbral slovensko plemstvo in silno vojsko povedel v napad, osvobodil lepo Julijo, požgal Ljubljano, pomendral Avstrijo in zravnal z zemljo vso Bavarsko do Aschaffenburga. Pa naj ji bavarski fičfirič piše rebuse in sonete.
