V Sloveniji je bil odpoklic župana že nekajkrat predlagan, podpirale so ga stranke vseh barv, a so ga župani, dokler so lahko še sočasno sedeli v državnem zboru, vselej zavrnili. Poti naprej ni našel niti po odhodu županov iz poslanskih klopi in po vseslovenskih ljudskih vstajah, ki so bile najbolj naperjene prav proti županom. Predlog Gregorja Viranta o referendumskem odpoklicu županov (iz paketa ukrepov Mister Muscolo) je ostal v predalu. Lanski predlog 62 poslancev pa ni prišel niti do obravnave na matičnem odboru v državnem zboru, saj so predlagatelji točko sami umaknili.
Vstajniško ozračje ni pomagalo
Zadnji predlog o odpoklicu župana je skupina poslancev (SMC, ZaAB, DeSUS, SD, Združena levica) s prvopodpisanim Janijem Möderndorferjem v državni zbor vložila konec lanskega aprila. A je nato predlog že mesec kasneje tudi sama umaknila, zato ga matični odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ni nikoli obravnaval. V predlogu novele zakona o lokalni samoupravi so namreč želeli preprečiti tudi županske kandidature obsojenih kandidatov, a po mnenju ustavnih pravnikov pri tem pustili preveč nedorečenosti. To je novo ureditev bržkone tudi ustavilo, čeprav ustavni sodniki k možnosti odpoklica župana niso imeli večjih pripomb. Več nestrinjanja je logično prihajalo iz vrst županov.
Predsednik Skupnosti občin Slovenije Ivan Žagar je tedaj menil, da nizek prag za vložitev pobude za odpoklic župana (v manjših občinah bi bilo dovolj že 15 podpisnikov) odpira široko polje možnosti zlorab. Denimo zaradi osebnih interesov posameznikov in interesnih skupin v občini, vse do političnega obračunavanja.
Tako je brez rezultata ostal poskus, ki je imel po vstajniškem gibanju in ob široki podpori poslancev verjetno največje možnosti za uspeh. Vstajnik in sopredsednik stranke Solidarnost Uroš Lubej se v tehnične podrobnosti, zakaj zakon ni bil sprejet, ne spušča. Načelno pa meni, da ni bil sprejet zato, ker imamo na oblasti stranko in ljudi, ki so veter sprememb in vstajniško gibanje izkoristili samo za to, da bi prišli na oblast, in ne za to, da bi spremembe tudi udejanjili.
Pravnik Slavko Vesenjak, ki se je z možnostjo odpoklica funkcionarjev podrobneje ukvarjal, meni, da je uvedba tega instituta najprimernejša, če že ne potrebna, prav v okviru lokalne samouprave, saj tukaj pridejo načela neposredne demokracije najbolj v ospredje. »Občani so najbolje seznanjeni z delovanjem lokalnih funkcionarjev (županov, občinskih svetnikov), hkrati pa so do njih tudi najbolj kritični. Pred leti je bil že pripravljen predlog v okviru zakonodajnega postopka za določitev odpoklica župana, vendar v predhodnem usklajevanju predlog ni dobil zadostne podpore. Ob upoštevanju dejstva, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, pa menim, da bi bilo primerno, da se o vpeljavi odpoklica na lokalni ravni ponovno razmisli,« meni Vesenjak.
Župana lahko odnese zapor ali državni zbor
Ljudske nezaupnice tako kranjski Boštjan Triler kot drugi slovenski župani še ne morejo dobiti. So pa avtomatično razrešeni, če so pravnomočno obsojeni na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Predčasno jih lahko na predlog vlade razreši tudi državni zbor, če župani ne bi spoštovali ustave, zakonodaje ali odločb sodišč. A kaj takšnega se v Sloveniji še ni zgodilo, čeravno je iz preteklosti znan primer županov občine Grosuplje, ki več let nista spoštovala odločbe ustavnega sodišča, po kateri bi morala eno mesto v občinskem svetu zagotoviti romskemu svetniku.
