Doslej je bilo obsojenih samo 700 od okoli 6500 esesovcev (med temi 200 esesovk), ki so vodili in upravljali taborišče Auschwitz, največjo sramoto zahodne civilizacije. Pobili so 1,1 milijona ljudi. Večine teh strašnih rabljev torej roka pravice ni dosegla in jih ne bo, saj jih je le okoli deset še živih. Zaradi ohranjanja zgodovinskega spomina in zadostitve pravici je zato toliko bolj dragoceno, da so nedavno izsledili še enega, 94-letnega Reinholda H. Na sodišču v Detmoldu na zahodu Nemčije se je tako začel eden zadnjih procesov zaradi nacističnih zločinov. Obtoženi je sicer v preiskavi trdil, da ni vedel za množične poboje.
35 uplinjenih sorodnikov
Na začetku sojenja je eden zadnjih preživelih taboriščnikov iz Auschwitza kot prva priča v čustveno nabitem govoru pozval obtoženega, naj ničesar ne skriva. »Gospod H., skoraj enake starosti sva in kmalu bova oba pred najvišjim sodiščem. Rad bi vas spodbudil, da nam poveste resnico o tem zgodovinskem dogajanju,« je dejal berlinski Jud Leon Schwarzbaum, potem ko je pripovedoval o strašnih doživetjih v nemškem uničevalnem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Po njegovih trditvah so dali tam nacisti ubiti 35 njegovih sorodnikov. Povedal je, kako so njegovo družino deportirali iz neke poljske vasi v Auschwitz, njegove starše pa takoj poslali v plinsko celico. Sam je poskušal preživeti kot kurir taboriščnega starešine, kar je bil najvišji rang, ki ga je lahko dosegel taboriščnik.
Morda se je mladi Leon Schwarzbaum v taborišču smrti kdaj srečal z mladim Reinholdom H. Prvi se je boril za preživetje, drugi pa je sodil med esesovce, ki so odločali o življenju in smrti. »Pripovedujte, kaj ste vi in vaši tovariši tam počeli in kako ste vse to doživljali, tako kot sem to zdaj pripovedoval s svojega zornega kota jaz,« je z drhtečim glasom vzkliknil Schwarzbaum in gledal obtoženega v oči. Odgovora pa ni bilo.
Obtoženi je prvi dan obravnave ves čas molčal, dogajanje na sodišču pa spremljal brez vznemirjenja, skoraj apatično, s sklonjeno glavo. Noben izraz na obrazu in noben pogled nista izdala, kako se počuti. Tudi kamere in fotoaparati ga ne motijo. Morda ne more verjeti, da ga zdaj, v pozni jeseni življenja, obtožujejo za tisto, kar je storil v rani mladosti. H. je sicer bolan in je po navedbah svojih odvetnikov nedavno padel v nezavest. Toda po strokovnem zdravniškem mnenju lahko sojenju prisostvuje dve uri na dan.
Na sojenju, ki bo trajalo vsaj do maja, bo sodelovalo 40 še živih taboriščnikov iz Auschwitza iz Nemčije in tujine. Tožilec obtoženemu H. očita, da je v letih 1943 in 1944 pripadal esesovskim stražarjem taboriščnega kompleksa, s čimer je pomagal pri množičnem pobijanju deportirancev, predvsem Judov. »Obtoženi je vedel za način ubijanja,« je dejal tožilec Andreas Brendel, ko je bral obtožnico. H. je s svojim služenjem v enoti SS »omogočal« umore.
In velike ribe iz Auschwitza?
Reinholdu H. je tako skoraj vse do konca uspelo, da ni odgovarjal za svoje početje v Auschwitzu. A gre vendarle za majhno ribo, medtem ko se je veliko vodilnih esesovcev iz Auschwitza po vojni deset ali dvajset let uspešno skrivalo. Vsako leto, ki so ga preživeli na svobodi, je pomenilo novo krivico za njihove žrtve. Pri skrivanju sta bila zelo uspešna tudi Horst Schumann in Josef Mengele, zdravnika, ki sta izvajala poskuse na taboriščnikih. Prvi se je do leta 1966 uspešno skrival v Afriki, drugi pa do konca življenja v Južni Ameriki.
Pač pa je bilo pravici kmalu zadoščeno glede prvega poveljnika Auschwitza Rudolfa Hössa (ki ga ne smemo zamenjati z enim vodilnih nacistov Rudolfom Hessom). Ob koncu vojne si je Höss pridobil dokumente na ime Franz Lang, a so ga 11. marca 1946 Britanci odkrili in pozneje izročili Poljakom, ki so ga obesili prav v taborišču Auschwitz. Sicer naj bi zadnje dni svojega življenja iskreno priznal svoje zločine. A taisti Höss je leta 1942 takole opisal eno prvih uporab plinskih celic: »Ubijanje je zelo preprosto. Niti straž, da bi jih odpeljali v plinske celice, nismo potrebovali. Sami gredo tja, ker menijo, da se bodo oprhali, a namesto vode pride plin. Vse gre zelo hitro.«