Ni presenetljivo, da so številni analitiki v januarju in začetku februarja začeli recesiji v letu 2016 pripisovati približno 20-odstotno verjetnost. Olja na ogenj so prilili še v deželi vzhajajočega sonca, ko je Bank of Japan v poskusu zagona gospodarske aktivnosti vpeljala negativne obrestne mere. Vlagatelje je zaskrbel vpliv tega najnovejšega modnega krika monetarne politike na poslovanje bank in njihovo posojilno aktivnost. Da bi bila mera polna, se je v nemilosti vlagateljev znašla Deutsche bank, saj trg ocenjuje, da obstaja določena verjetnost, da banka ne bo zmogla izplačati kuponov na nekatere obveznice. Pomemben vpliv na padanje bančnih delnic po Evropi imajo tudi napovedane novosti v bančni zakonodaji, ki znatno povečujejo tveganje lastnikov obveznic, da jih v neljubem razvoju dogodkov doleti pretvorba posojil v lastniški delež.
V tem okolju se izbrana kitajska podjetja podajajo na nakupne pohode po Evropi in tudi ZDA. Nogometni navdušenci smo lahko konec januarja prebrali, da je kitajski klub Guangzhou iz Kantona za Jacksona Martineza, 29-letnega igralca Atletico Madrida, odštel rekordno vsoto 31 milijonov funtov. Omenja se tudi prestop Alexa Teixera in če bo tudi ta prevzem realiziran, bodo kitajski klubi s tremi največjimi prevzemi v januarskem prestopnem roku zapravili 140 milijonov dolarjev oziroma kar 55 odstotkov nakupov vseh klubov iz premier league.
Proizvajalec gradbene mehanizacije Zoomlion je trg šokiral s ponudbo za ameriški Terex, saj je ponudil več kot 100-odstotno premijo na ceno, o kateri se je Terex dogovarjal s finskim Konecranes. Še zanimiveje je dogajanje okoli švicarskega proizvajalca Syngenta. Pred meseci se je kot interesent omenjal ameriški Monsanto, vendar so Švicarji ponudbo zavrnili. Takrat se je kot »princa na belem konju« omenjalo nemški BASF, vendar je 43 milijard dolarjev vredna ponudba kitajskega ChemChina presenetljivo naletela na pozitiven odziv. Med prevzemi lahko omenimo še dogovarjanje konzorcija kitajskih podjetij za prevzem norveškega brskalnika Opera in nakup nemške družbe EEW Energy from Waste s strani družbe Beijing Enterprises.
Očitno je, da so Kitajci za podjetja in tehnologijo, ki jo potrebujejo in jih zanima, pripravljeni plačati zelo visoko ceno. Nekoliko nenavadno je, da kitajskega prevzemnega vala ne spremljajo večji protesti in strah civilne iniciative pred zasužnjevanjem, vplivom na okolje in krajo tehnologij. Na drugi strani je za kitajska podjetja logično, da se v okolju, ko tudi kitajska centralna banka dopušča nekoliko nižjo vrednost juana, poiščejo primerne prevzemne tarče na tujih trgih.
