V teh novih časih, ko nam denarno pipico odpirajo iz Frankfurta, je strah pred hiperinflacijo popolnoma odvečen. Odvečen je celo strah pred inflacijo. V dobi negativnih nominalnih obrestnih mer na nekatere obveznice nam monetarna oblast ne more zagotoviti niti minimalne potrebne inflacije za stimulacijo gospodarske rasti. Tako je, zdaj bi želeli, da nam cene rastejo. Vsaj za vzorec. Da ne pozabimo, kako je videti. Pa nikakor ne gre. Nehote smo postali celo tako dobri v brzdanju rasti cen, da imamo rekordno deflacijo v evrskem območju v letu 2015, napoved za 2016 pa kaže na še več podobnega. Lani nam je cena standardne košarice potrošnih dobrin tako padla za 0,8 odstotka, letos pa naj bi še za dodatnih 0,3 odstotka po mnenju analitskega oddelka evropske komisije.

Zakaj naj bi nas to skrbelo? Ante Marković bi leta 1989 za takšne novice dal svojo mesečno plačo. In to v konvertibilnih dinarjih. Očitno je za potrošnike padanje cen ugodno, saj si lahko za enake (nominalne) plače privoščimo več. Naš evro kupi več mleka in kruha. Težava je, da je nekaj inflacije potrebne za »podmazovanje« gospodarskega kolesja. Zmerne inflacije. Razlogi za to so v tem, da na ta način podjetja lahko brez truda znižujejo realne plače, četudi se nominalne ne spreminjajo. Deflacija je lahko zelo draga za podjetja, saj znižuje nominalno vrednost sredstev, ne pa tudi dolgov. Dolgovi se tako podjetjem dražijo, v nasprotju z inflacijskimi epizodami. Na dolgi rok pa padanje cen vodi tudi v padanje obrestnih mer. Slednje imajo dno pri 0 odstotkih, kar močno omeji razpoložljiva orodja monetarne politike za stimuliranje gospodarstva.

Pogosto se kot »Zlatolaskina vrednost« inflacije uporablja dvoodstotna rast indeksa cen življenjskih potrebščin. Pred četrt stoletja si je namreč novozelandska centralna banka zastavila cilj dvoodstotne inflacije, s čimer naj bi »zacementirali« inflacijska pričakovanja v odločitve tržnih agentov. Kot so pred kratkim ugotovili Kumar in soavtorji (2015) v NBER, tudi po 26 letih takšnega programa centralne banke, menedžerji inflacijskih številk in usmeritev banke niso poznali. Očitno ne moreš določene ideje zasidrati, če je nekomu zanjo vseeno. Čeprav gre za razmeroma arbitrarno določeno vrednost, ki poleg tega ne more biti splošno aplicirana na vsa gospodarstva, je dejstvo, da je večina evrskega območja ta hip znatno pod želenim nivojem inflacije, kakršen koli že je.

Evropska centralna banka očitno ne zmore bremena generiranja inflacije, v čemer je bila nekdanja Jugoslavija tako uspešna. Guverner Mario Draghi kljub pomanjkanju rezultatov in kritičnemu mnenju večine ekonomske stroke vztraja pri kvantitativnem sproščanju (quantitative easing). Gre za črpanje denarja v evrsko območje s kupovanjem (prvovrstnih) obveznic. Draghi torej za nas ponavlja vzorec, ki je razmeroma dobro deloval na ameriškem trgu pod taktirko FED in Bena Bernankeja, a pri tem guverner ECB pozablja, da Evropa ni Amerika. Evropski finančni trgi so v primerjavi z ameriškimi manj likvidni, saj podjetja v Evropi zelo redko izdajajo obveznice in se večinoma financirajo z bančnimi krediti. Prav tako stroški financiranja dolga zelo variirajo med članicami evrskega območja, glede na program pa morajo biti odkupi obveznic ECB proporcionalni z velikostjo BDP članic. Tako ECB kupuje nemške in francoske obveznice s praktično ničelnim donosom.

Gibanje inflacije v evrskem območju se bere kot EKG terminalnega pacienta. Malo akcije in veliko pričakovanj. Skrbijo pa načrti Evropske centralne banke, ki vsebujejo še več enakega zdravila. V svoji januarski napovedi je Draghi zagotovil, da bo program kvantitativnega sproščanja nadaljeval vsaj do konca letošnjega leta in, kar je presenetilo marsikoga, ki je videl podatke o gibanju cen v evrskem območju, da program deluje dobro in kaže pričakovane rezultate. Njegova pričakovanja za bližnjo prihodnost so tako očitno vezana na čimprejšnji dvig cen energentov ter dolgo pričakovani porast investicijske dejavnosti, ki je še vedno globoko pod predkriznim nivojem. Oboje zveni prej špekulativno kot pa neizogibno.

Kaj dejansko ostane monetarni oblasti, ko bo tudi v Frankfurtu dozorelo spoznanje, da kvantitativno sproščanje ne deluje? Specifičnost evropskih finančnih trgov in omejena transmisija šokov med njimi postavljata meje dometa kvantitativnega sproščanja in težko je verjeti, da bodo manjše rekalibracije zagotovile učinkovito ciljanje inflacije s tem instrumentom. Angleška centralna banka je tako pred leti s ciljanja inflacije prešla na ciljno stopnjo brezposelnosti, ki jo bo zasledovala z monetarno politiko. Mnogi (med drugim tudi P. Krugman) pa predlagajo, da bi centralne banke morale monetarne parametre prilagajati nominalnemu BDP ter spremeniti metodo samega kvantitativnega sproščanja.