Ko smo pred desetimi leti začenjali orati ledino na področju stand upa, si nihče ni upal niti pomisliti na možnost samostojnih celovečernih predstav. Sem pa v teh letih nabral ogromno materiala, saj sem bil tako na odru kot za njim, kjer sem spremljal svoje varovance. Konkretna ideja pa se je rodila pred tremi leti.
Gre za stand up nastop, gledališko predstavo, koncert?Sprva sem želel narediti celovečerni stand up, a ker delam mnogo stvari, je predstava na trenutke zelo kabarejska: igram gitalele, ki so mešanica med kitaro in ukulelami, vpel sem še pesem, ki jo zaigram na harmoniko, napisal pa sem jo za edino žensko, ki jo vsi moški poslušamo – tisto, ki živi v avtomobilskem sistemu GPS.
Na povezavo z Josipom Jurčičem kaže že naslov predstave, živite na kmetiji, kjer se dogaja del romana, še bolj zanimivo pa je, da ste potomec pisateljeve nesojene neveste.Živim na Muljavi, kjer so živeli mamini predniki. Da se je prapraprababica zapletla z Jurčičem, sem izvedel iz pisem, ki sem jih našel v otroštvu. A so nato skrivnostno izginila. Kasneje smo ugotovili, da jih je ponesreči skurila dementna prababica. Pisnega dokaza tako nimam več, a vem, da sem bral pisma, podpisana z njegovim imenom in napisana v čudni pisavi. Verjetno je tip pač samo grdo pisal. Oče prapraprababice je Jurčiča potem z vilami nagnal s kmetije, ker na njej ni hotel imeti pisuna.
To daje predstavi osebni pečat.Po eni strani to, po drugi pa se tudi sam počutim kot deseti brat v slovenskem bazenu komikov, saj sem večino časa menedžer, ki stoji nekje ob strani in ga nihče zares ne mara, a so se vsi na neki način prisiljeni družiti z menoj. Če to povežem z zgodbo romana – komiki so gospodje, jaz pa deseti brat, nezakonski sin, ki mu morajo dajati svoj denar.
Imate takšen občutek tudi na glasbenem področju, na katerem ste bili nekoč zelo dejavni?Dolgo sem bil menedžer glasbenih skupin Slon & Sadež, BFM, Magnifico, sodeloval sem tudi z mlajšimi, vzhajajočimi skupinami, vodil sem projekt YounGunZ, s katerim smo predstavljali mlade upe slovenske glasbe, didžeje pa tudi producente, imel sem založbo… A sem vedno stal nekje ob strani. Nikoli nisem bil zvezda na odru, vedno le deseti brat.
Vloga menedžerja in mentorja vam gre očitno dobro od rok. Lotili ste se je tudi z Akademijo Panč, na kateri vzgajate mlade komike.Menedžerstvo zame nikoli ni bilo pomembno zgolj s finančnega vidika, ampak sem želel pomagati in usmerjati tiste, ki so to potrebovali. Obiskoval sem seminarje in festivale, nato pa želel znanje podajati naprej. Večkrat se pošalim, da »če sam ne znaš, pa druge uči«, in tukaj sem jih lahko, saj smo delavnice organizirali že šestkrat.
Kakšni profili ljudi se pridejo urit?Na začetku je bilo največ faliranih študentov, kasneje pa so nanje začeli prihajati tudi tisti, ki so želeli obogatiti osebne nastope pred občinstvom. Na zadnji delavnici je bila tudi 70-letna gospa Vlasta, ki redno hodi na dogodke, mi pa smo postali njena nova družina. Vedno več ljudi, ki jih obiskujejo, pa ima hude težave in na delavnicah verjetno iščejo terapijo. Komiki imajo velikokrat kakšno travmo: Perica Jerković je iz BiH pobegnil pred vojno, iz Pižame so se norčevali, ker je močnejše postave, je..ga, debel je, Tinu Vodopivcu je umrl brat, ko je bil majhen… Nekateri primeri pa so še veliko veliko hujši.
Zadnje čase so priljubljeni tudi tako imenovani roasti oziroma obračanje znanih na žaru. Ob odločitvi predsednika Boruta Pahorja za ta korak so se razplamtele polemike, ali je primerno, da nastopi na roastu. Kakšno je vaše mnenje?Njegova odločitev me je razveselila. Njegova funkcija je častna, nekaj povsem drugega bi bilo, če bi imeli na odru premierja. Pahorjeva celotna podoba je takšna, da bi naredil vse; v času predvolilne kampanje je bil mesar, kmetovalec, smetar, in tudi takrat je imel nasprotnike in podpornike. Na žaru se ni izreklo nič, česar se ne bi smelo. Roast je sicer najtrša in najbolj žaljiva oblika stand upa in je velika čast za posameznika. In bolj ko te nekdo užali, raje te ima.
Verjetno je včasih kar naporno biti komik. Ljudje pričakujejo, da boste vedno smešni in boste tudi na ulici iz rokava potegnili kakšno šalo?Od nas se res pričakuje, da smo neprestano v službi. Na ta račun smo že imeli šale: da tudi natakarici, ko jo srečaš na avtobusu, ne naročiš piva. Se pa večkrat zgodi, da mi želi kdo dati kakšno svojo šalo. Komiki si jih med sabo sicer dajemo, ker se poznamo in vemo, komu bi najbolj pristajala.
Poleg tega, da občinstvo nasmejite, je vaše poslanstvo tudi, da ga šokirate in morda prisilite, da na kakšno stvar pogleda z drugega vidika?Komiki bi morali v prvi vrsti opozarjati na nekaj, kar ni prav, in s tem ne mislim nujno na politiko. Seveda je bistvo ljudi spraviti v smeh, a je odlično, če kak dan kasneje razmislijo o povedanem in se malce zamislijo. Sam govorim tudi o pedofiliji v Cerkvi, torej v ustanovi, ki bi morala biti najbolj čista. Ko smo s Slonom in Sadežem izdali pesem Mati nas pretepa, smo prejeli ogromno klicev besnih ljudi – mamic pa tudi socialnih delavk, ki se jim je zdelo, da pesem spodbuja nasilje. A je bilo ravno nasprotno – ta komad je na šaljiv način opozarjal na problematiko družinskega nasilja, njegov »punch line« pa je bil, naj nas mati pretepa, kolikor želi, saj vemo, da pride zvečer domov oče in bo namlatil njo. Komiki opozarjamo na problematiko. In tisti komiki, ki želijo povedati nekaj globljega, so po mojem boljši od tistih, ki pripovedujejo šale na prvo žogo.
