Zelo močno je sporočilo, ki ga je v teh dneh z javnostjo delila 20-letna v Ljubljani živeča norveška študentka Marthe Raheim Rogndokken, potem ko jo je v prestolnici zbil voznik terenskega vozila. Za kratek čas je ustavil, nato pa pobegnil. »Še zdaj se spomnim tvojega prestrašenega glasu, ko si me vlekel s ceste. Ampak vedi, da nisem jaz tista s trajno poškodbo. Ti si! Ti boš vedno bežal pred stvarjo, ki si jo storil,« je mlada študentka zapisala na družbenem omrežju in javnost ponovno spomnila na nedopustnost in problematičnost pobega po prometni nesreči.
Svojce, katerih bližnji umrejo v prometnih nesrečah, beg povzročiteljev še dodatno prizadene. Podobno je tudi z žrtvami, ki ob cesti ali razbiti pločevini obležijo hudo poškodovani, povzročitelji pa jih prepustijo na milost in nemilost. »Prav ta občutek zapuščenosti, ker jih je nekdo pustil kot neki predmet in pobegnil, je zelo boleč,« nam je v neformalnem pogovoru zaupala ena izmed slovenskih kliničnih psihologinj, ki pomaga žrtvam prometnih nesreč. Spominja se celo primera, ko je bil poškodovani mladenič izredno prizadet, ker ga je povzročitelj nesreče pustil ležati hudo poškodovanega. V sklopu terapije, v kateri so bili udeleženi tudi starši, pa je nato njegov oče, strt od sinove bolečine, priznal, da je tudi sam v mladosti storil podobno: povzročil hudo prometno nesrečo in pobegnil.
Večno prisoten dvom o alkoholiziranosti
»Iz pogovorov, ki jih imamo na zavodu, ocenjujem, da je pri hudih nesrečah pobeg dostikrat povezan s šokom, ko ljudje reagiramo različno. Obstaja tudi strah pred kaznijo in pa seveda občutek, da je človek naredil nekaj katastrofalno narobe. Imeti na vesti človeka, ki je umrl ali je zaznamovan s poškodbo, se posamezniku pozna v njegovem življenju, opravljanju poklica, tudi medsebojnih odnosih. Človek z nekom na vesti težko funkcionira,« je decembra lani v pogovoru za Dnevnik razmišljal generalni sekretar AMZS Robert Štaba, ki se z žalostnimi zgodbami srečuje v zavodu Varna pot.
Tudi psiholog dr. Marko Polič poudarja, da so vzroki za pobeg s kraja prometne nesreče lahko zelo različni. Nekateri pobegnejo, ker se želijo zgolj izogniti odgovornosti, druge pa v beg silita huda stiska in šok.
Pobeg po prometni nesreči vedno sproži tudi vprašanje o alkoholiziranosti. Tudi pri tistih, ki se kasneje predajo sami in dejanje obžalujejo. Vedno ostane dvom, ali se niso za večdeseturni beg odločili predvsem zato, da so se vmes streznili in posledično nekoliko zmanjšali težo svoje odgovornosti pri primarnem kaznivem dejanju – povzročitvi prometne nesreče iz malomarnosti.
Beg se (načeloma) ne izplača
Svojci pokojnega 24-letnika Uroša Strune so v začetku letošnjega leta z ogorčenjem sprejeli milo kazen poldrugo leto zapora ob koncu tedna za Jeseničana Bjorna Krašovca, ki je Struno do smrti povozil na pločniku, pobegnil, naslednji dan pa se predal policistom. Čeprav je imel Krašovec na svoji strani tudi precej olajševalnih okoliščin, so prizadeti starši pokojnega dogovor med obrambo in tožilstvom ocenili kot farso.
Močno je pred nekaj leti odmevala tudi smrt dveh 19-letnih tabornic v Slovenčevi ulici v Ljubljani, ki ju je zbil bistveno prehitri in opiti serijski prekrškar Dean Stanko, pri katerem so za nameček našli še sledi marihuane in kokaina. Stanko je tedaj pobegnil, vendar se je kmalu peš arogantno vrnil na kraj nesreče, od koder je poskušal odnesti prednjo registrsko tablico, ki jo je izgubil ob trčenju. A so ga domačini zgrabili in predali policistom. Obsojen je bil na osem let zapora. Samo za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči je sicer zagrožena kazen do pet let zapora.
Slovenski policisti v povprečju vsako leto obravnavajo več kot 2000 prometnih nesreč s pobegom, vendar so med njimi tudi praske na parkiranih vozilih in podobno. Pobegov pri nesrečah s telesnimi poškodbami je precej manj: lani v prvih šestih mesecih 110. Izmed teh je bilo ob polletju neraziskanih 70, sicer pa zadnja leta velja, da policisti uspešno preiščejo okoli 60 odstotkov vseh prometnih nesreč s pobegom. Delež preiskanosti pobegov strmo naraste pri nesrečah s smrtnim izidom, kjer policisti aktivirajo vse razpoložljive sile in praviloma vse primere tudi raziščejo. Vsako trčenje namreč za seboj pusti sledi, najtežji za preiskovanje pa veljajo trki v pešce, kjer je sledi najmanj.
