Sedeli smo za mizo v obokani sobi iz rdečih zidakov brez oken in govorili o politiki. Na takih krajih se sestajajo speče celice. Sogovornike poznam dvajset ali trideset let. Med nami je bil tudi Hrvat. Nostalgija je zelo nalezljiva bolezen.
»Poglej, birokrati iz osemdesetih let so bili morda neprijetni ljudje, ampak kaj so imeli? Morda kakšen privilegij več in nekoliko prostornejši vikend. V resnici nič posebnega. Vsak delavec v tovarni avtomobilov si je lahko zgradil hišo in vikend. Kje danes lahko delavec s svojo plačo kupi vikend?«
Pogovor je potekal o resnosti nekdanjih držav, neresnosti sodobnih politikov, življenjskemu standardu in splošnemu nesrečnemu stanju inteligentnega življenja.
»Čez dvajset let bomo takole sedeli za mizo in objokovali današnje čase,« se mi je zdelo potrebno vskočiti.
»Se spomnite, kako sijajno smo živeli, ko smo imeli Evropsko unijo?« sem začel. Eden od nas je naslednje jutro odhajal v London.
»Iz Ljubljane v London si lahko letel z osebno izkaznico. Ne tako kot danes, ko te na vsakem koraku ustavi vojska.«
»Imeli smo parlament,« sem bil navdušen.
»In Slovenci ste imeli pravico glasovati na volitvah, namesto da vam določijo guvernerja od zunaj,« me je privoščljivo dopolnil hrvaški prijatelj.
Z razdalje dvajsetih let se je združena Evropa zdela res privlačen kontinent.
»Evropski birokrati so bili brezbarvne anonimne figure, ne pa podivjani avanturisti, kakršni nam vladajo danes.«
V resnem delu pogovora smo obdelali evropske razvojne trende, ki danes nakazujejo prihodnost Evrope, in skupaj postali zares zaskrbljeni. V tej družbi to ni običajno. Skupaj smo videli zares veliko razbitih držav, polomljenih družb, vzponov zblaznelih nacionalizmov, vojn in množic, ki so s široko odprtimi očmi gledali, kako neprijeten postaja svet, v katerem živimo.
Kar se dogaja Evropi, se zdi skoraj kot konservativna revolucija, v kateri se mora vsak dan nekaj zgoditi. Pred tremi meseci je bila žična ograja med državami na periferiji kontinenta protievropski zločin nepojmljivih razsežnosti, danes se popolnoma resne države pogovarjajo o ukinitvi politike odprtih meja. Na eni strani Grčijo porivajo iz Evropske unije, na drugi se Britanci pripravljajo na referendum o njeni zapustitvi.
»A je Evropo sploh še mogoče rešiti pred samo sabo?«
To vprašanje običajno sproži zapletene odgovore in že vprašanje je formulirano na nemogoč način. Odgovora sta dva. Prvi je preprost in konservativen, običajno nacionalističen. Bodeča žica in vse, kar sodi v njeno mitologijo. Jasni kratki stavki in sporočila, ki svet zožijo na pregledna ozemlja, kjer vsi govorijo isti jezik. Obljublja rešitev pred Evropo. Za oči ni prijetno, je pa učinkovito.
Drugi odgovor je kompliciran. Od njega bolijo ušesa, ker svet razlaga v skoraj duhovniški govorici delavskih gibanj in napredne inteligence devetnajstega stoletja.
Ali res ni mogoče krize Evrope tudi z druge strani razložiti v človeškem političnem jeziku?
Je mogoče.
»Ste se kdaj vprašali, zakaj politiki niso več takšni, kot so bili včasih, in zakaj vlade ne znajo več reševati problemov?«
Vprašanje je prišlo iz Berlina od nekdanjega grškega finančnega ministra Varufakisa.
»Zato ker danes ne morete biti v politiki, če niste na oblasti, resnične oblasti pa ne morete imeti, če nimate nadzora nad ekonomijo.«
Ne morete se obrniti na EU, ker »Bruselj prezira demokracijo in uživa v neodgovornosti«. Zato bodo Britanci šli na referendum o izstopu iz EU. Iz ekonomije pač ni mogoče izstopiti. Varufakis je rekel, da odpor do EU izvira iz pravih instinktov, vendar pripelje do napačnega odgovora. »Evropejcem od Helsinkov do Lizbone, od Dublina do Krete, od Leipziga do Aberdeena se zdi, da so jih evropske institucije pustile na cedilu.« Prav. Bo sledila še ena gostobesedna analiza brezizhodnosti našega položaja?
Presenetljivo ne. Varufakis je na slovenski kulturni praznik vabil v Berlin na srečanje, posvečeno demokratizaciji Evropske unije. Samo to. Demokratizacija Evrope. Ali to ali tveganje razpada za zelo visoko ceno, ki jo bomo plačali vsi. Še ene revolucije Evropa ne zdrži. Varufakis ne obljublja revolucije, ampak pragmatične posege v institucije. »Naša prva prioriteta je popolna transparentnost procesov odločanja, vključno z živimi prenosi sestankov evropske komisije, sveta za ekonomske in finančne zadeve in evroskupine ter z razkritjem vseh trgovinskih pogajanj in zapisnikov Evropske centralne banke.«
Ja, in kdo ste? Zanimivo. Več kot tisoč ljudi iz Evrope, med katerimi so najprodornejši madžarski ekonomist Zoltán Pogátsa, ustanovitelj poljske Kritike politike Sławomir Sierakowsky, britanski glasbenik Brian Eno, vodja slovaškega socialno-ekološkega gibanja Eduard Chmelár, režiserka Angela Richter in dolg seznam imen iz vzhodne in zahodne Evrope, ki običajno govorijo vsak zase.
Težki motorji, politični aktivizem in demokratizacija gredo sijajno skupaj.
