Na višjem sodišču v Beogradu se nadaljuje zaslišanje prič v zvezi s postopkom rehabilitacije Milana Nedića (1878–1946), ki ga je nemško poveljstvo za jugovzhod avgusta 1941 postavilo za predsednika srbske marionetne vlade, potem ko je v aprilski vojni kot general, sicer že tedaj naklonjen Hitlerju, neuspešno branil prodiranje Nemcev iz Bolgarije v Makedonijo in Srbijo. Pred sodiščem se vsak dan zbere okoli sto ljudi, med njimi so poleg skrajne desnice tudi levičarji, ki nasprotujejo rehabilitaciji. Tudi v drugih srbskih mestih ljudje protestirajo proti tovrstnemu poskusu zgodovinskega revizionizma.
Nedić kot Pétain ali Rupnik
Sodni postopek se je začel 7. decembra na zahtevo družine Nedić. Njegov pravnuk Aleksandar Nedić poskuša že tretjič doseči njegovo rehabilitacijo, zahteva pa tudi njegovo zaseženo premoženje. »A zlasti tokrat je odpor v delu javnosti zelo močan, seveda predvsem med levičarji, a tudi v večjem delu političnih strank,« je za Dnevnik povedal srbski zgodovinar Bojan Dimitrijević, ki na sojenju nastopa kot priča, Demokratska stranka pa ga je nedavno izključila zaradi »relativizacije fašizma in zavzemanja za generala Milana Nedića«.
»Kot državljan podpiram rehabilitacijo generala Nedića,« pravi 43-letni Dimitrijević, »saj je žrtvoval svoje življenje, ko je prevzel veliko odgovornost v času težke situacije. Tedaj so se Nemci začeli kruto maščevati za komunistično vstajo, ki so se ji pridružili tudi četniki Draže Mihajlovića.« Dimitrijević je poudaril tudi nekaj vzporednic med Milanom Nedićem in Philippom Pétainom, ki sta se oba izkazala med prvo svetovno vojno, pa tudi Leonom Rupnikom. Vsi trije generali so se po njegovem mnenju znašli v »nehvaležnih vlogah v državah, ki so jih Nemci porazili«, Nedić in Rupnik pa naj bi bila tudi »žrtvi komunistične revolucije«.
Nedić odlično služil Hitlerju
Nedić je v resnici dobro opravil svojo nalogo srbskega kvizlinga, saj naj bi bil prav Beograd prvo evropsko mesto, očiščeno Judov. Poleg tega od konca Užiške republike novembra 1941 (ko je prišlo tudi do dokončne ločitve in konflikta med partizani in četniki) do približevanja Rdeče armade septembra 1944, to je mesec dni pred tem, ko so Nemci Nedića tik pred osvoboditvijo Beograda prepeljali v Kitzbühel, v Srbiji skoraj ni bilo partizanov. Pač pa je bilo v teh treh letih veliko četnikov, ki so bolj ali manj tolerirali Nedićev režim ali celo sodelovali z njim. Tudi zato je Churchill konec leta 1943 prekinil vse stike z Dražo Mihajlovićem in materialno podpiral samo še Titove partizane. Predvsem zaradi relativne uspešnosti Nedićeve vladavine so v letih 1943 in 1944 med nekaterimi nemškimi geopolitiki obstajale ideje, da bi se Nemci na Balkanu proti prodirajoči Rdeči armadi oprli na veliko Srbijo, ki bi segala do Soluna, vendar se je Hitler ustrašil premočne Srbije in tega ni dovolil.
»Antifašizma ni mogoče postaviti pod vprašaj«
Srbska zgodovinarka Branka Prpa pa ostro nasprotuje vsaki relativizaciji zgodovinskih dejstev. »Nesporno dejstvo je, da je Milan Nedić kvizling, da je bil v službi nemške okupacijske oblasti, da je sodeloval pri organizaciji holokavsta (tudi proti Romom) in pri preganjanju antifašistov v Srbiji.« Že Nedić in Rupnik pa sta z antikomunizmom poskušala opravičevati in relativizirati kolaboracijo z nacisti. 62-letna Branka Prpa priznava, da je Titova Jugoslavija omejevala svoboščine in da je bil to čas političnega enoumja. »A hkrati je v jugoslovanski družbi potekal intenziven proces modernizacije in napredka.« Titove Jugoslavije tako nikakor ni mogoče primerjati z Nedićevo Srbijo.
Rehabilitacija Nedića bi po njenem mnenju vodila Srbijo nazaj v trojni pakt, s čimer bi se povsem spremenila njena zgodovina, spremenil bi se njen mednarodni položaj in postavilo pod vprašaj vse, kar je bilo doseženo z zmago protifašističnih sil v Evropi. Prpova – v času Miloševićevega režima so pred njenimi očmi ubili njenega partnerja, uglednega novinarja Slavka Ćuruvijo – je dejala, da so podobni poskusi rehabilitacije »samo še v Ukrajini in baltskih državah, kar je v teh državah povzročilo zelo hude konflikte«. Dodala je: »V večini evropskih držav nikomur ne pade na pamet, da bi postavljal pod vprašaj antifašizem, ki je civilizacijska zmaga nad eno najstrašnejših ideologij človeštva in najstrašnejšo obliko politične prakse. Pri nas pa želijo nekateri izvrševalce te prakse prikazati kot boljšo možnost od antifašizma.«
