Mislim, da je sodstvo v precej boljši formi kot pred leti. Rezultati se opazijo, tudi pri težjih procesih: v gospodarskih zadevah in pri organiziranem kriminalu. Pri vseh teh zadevah so vpleteni veliki igralci in res gre za zahtevne primere. Mislim, da je položaj generalno gledano precej boljši in da je ravno zato tudi reakcija politikov na posamezne primere bolj živčna. Ni pa vse idealno. Konec koncev smo se leta ubadali s sodnimi zaostanki. Predvsem ko ni bilo možnosti dogovorov o priznanju krivde in predobravnavnih narokov, se je prav vsaka zadeva – od najenostavnejše trgovinske tatvine do najzapletenejšega gospodarskega primera – vodila skozi celoten proces. Obiskal sem več tujih sodišč in vsem, predvsem pa anglosaškim sistemom, je skupno, da pogajanja o priznanju krivde poznajo že leta in leta. V Londonu so mi povedali, da se pri njih 97 odstotkov primerov – nisem mogel verjeti in sem jih dvakrat vprašal – konča s takšnim ali drugačnim dogovorom med tožilcem in obdolžencem. Velika večina sploh ne pride do sojenja.
Sodišča so vedno učinkovitejša, širšo javnost pa najbolj motijo razveljavitve sodb na različnih stopnjah in ponovna sojenja v najodmevnejših primerih. Kako vi gledate na sodno prakso?Popolnoma lahko razumem javnost, da je ogorčena, če se neka zadeva pripelje do pravnomočnosti, kasneje pa je na vrhovnem ali ustavnem sodišču razveljavljena. Mislim, da se bo sodna praksa sčasoma ustalila. Danes imajo tudi na vrhovnem sodišču različni senati včasih različno stališče. To sem kot sodnik doživel. Dvakrat ali trikrat sem se srečal s primerom, ko se je hkrati sodilo polnoletni in mladoletni osebi. Običajno je bilo, da se javnost izključi, ker je to pri sojenju mladoletni osebi po zakonu treba storiti. Tako smo ravnali vsi, nato pa sem izvedel, da so kolegici na vrhovnem sodišču razveljavili sodbo in dejali, da je treba javnost izključiti samo za tisti čas, ko se razpravlja o mladoletnikovih osebnih okoliščinah, sicer pa ne.
In zdaj bi lahko denimo SDS ali Odbor 2014 vaši kolegici očitala, da je polnoletniku v tem postopku z zaprtim sojenjem kršila človekove pravice, vam pa ne, čeprav ste delali enako, le da v vašem primeru nihče ni podal zahteve za varstvo zakonitosti. Kako vi ocenjujete spoštovanje človekovih pravic na slovenskih sodiščih?Sodnik je pogosto v dilemi. Na primer: sem dežuren in pripeljejo človeka, jaz pa ga zaslišim in moram odločiti o njegovem priporu. Če gre za specialnega povratnika in so že v tej fazi dokazi precej obremenjujoči, odločitev o priporu ni težka. Včasih se zgodi, da je nekdo specialni povratnik, vendar v aktualni zadevi dokazi niso dovolj trdni za začetek preiskave. Takrat se javnost čudi, zakaj ga je sodnik izpustil na prostost, toda če sum v konkretni zadevi ni dovolj utemeljen, ni pomembno, če je bil prej stokrat prej obsojen. Moraš ga izpustiti. Težki primeri so družinsko nasilje, predvsem v obliki groženj in psihičnega nasilja. Velikokrat sem bil v dilemi, ali človeka poslati v pripor ali pa bo zalegla že prepoved približevanja žrtvi. Če ga pošlješ v pripor, ti ne more nihče ničesar očitati, človek pa bo takoj izgubil službo in si mu uničil življenje. Če odrediš le prepoved približevanja, pa se potem sprašuješ, kaj če bo osumljeni svoje nasilje nadaljeval, še stopnjeval, ali celo ubil žrtev? Kdo bo takrat kriv? Sodnik. To so težke dileme.
Tudi človeka poslati v zapor za 30 let najbrž ni najenostavneje, če obstaja že najmanjši dvom?Odvisno od primera. Bil sem sosodnik v senatu, ki je obsodil Silva Pluta. Pri takšnem človeku, ki je bil po mojem mnenju klasični serijski morilec, ni bilo prav nobene dileme, kakšna mora biti kazen. Je pa res, da sem se srečal tudi s težkimi odločitvami. Nihče od nas se ni rodil, da bi igral boga ali ne vem kakšno vrhovno avtoriteto. Vsi smo v končni fazi ljudje s svojimi dobrimi in tudi manj dobrimi lastnostmi.
Kako ste kot sodnik doživljali različne pritiske? Od neposrednih do posrednih prek medijev, protestov ali podobno?Vsak pritisk je neprijeten, je pa na njih treba računati, če si sodnik. Se pa nikakor ne dogaja, da bi kdo dvignil telefon in ti kaj namignil. Leta 2008, ko so policisti pridržali Boštjana Penka, sem zavrnil hišno preiskavo pri njem in se zelo zameril določenim političnim krogom. Notranji minister Dragutin Mate je takrat celo sklical novinarsko konferenco in mi očital poznanstvo s Penkom. Enkrat te pač grajajo eni, drugič drugi. Tednik Mladina se je po prvi hišni preiskavi pri Zoranu Jankoviću spraševal, ali bi jo odobril tudi kakšen drug preiskovalni sodnik razen mene, ker me je minister Lovro Šturm – po predlogu sodnega sveta, ki je predlagal Aleša Zalarja in mene – imenoval za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča. Upam, da so konec lanskega leta, ko je bila pri Jankoviću ponovno hišna preiskava, jaz pa že med odvetniki, dobili svoj odgovor.
Zapletlo se je tudi ob hišni preiskavi pri Alenki Bratušek.Danes bom povedal nekaj, kar javno še ni znano. O predlogu za hišno preiskavo pri Bratuškovi sem odločal dvakrat in prvič predlog zavrnil. Takrat sem tožilstvu povedal, da gre res za utemeljen sum, vendar pa se mi hišna preiskava z vidika sorazmernosti ne zdi primerna. Da je mogoče isto doseči s klasičnimi preiskovalnimi metodami. Nato so mi poslali dopolnjen predlog, zakaj menijo, da brez hišne preiskave ne bo šlo, in strinjal sem se, da imajo prav. O konkretnih razlogih za zdaj še ne morem govoriti, ker gre za odprto zadevo. Pričakujem pa, da se bo obramba v postopku še sklicevala na moje tvite o Bratuškovi in mojo domnevno pristranskost. Ampak spis je tam, papirji so tam, naj vse pregledajo in naj sodišče odloči.
V primeru Boštjana Penka so mi dale kasneje višje instance prav. Tožilka je vložila zahtevo za preiskavo, ki sta jo zavrnila tako zunajobravnavni senat kot tudi višje sodišče. Pri Penku ni šlo za kaznivo dejanje, saj so pri njem našli le dokumente, ki mu jih je prinesel Ivan Zidar in ki bi jih lahko pogledal vsak odvetnik. Ni pa Penko Zidarju prinesel nobenih tajnih dokumentov tožilstva. Še vedno je bilo narobe, da se je Penko z Zidarjem srečal, ko je bil uradno še tožilec – čeprav na dopustu in v odhodu –, toda preprosto ni šlo za kaznivo dejanje. Tistega dne so me ob petih popoldne poklicali in rekli, da bodo ponoči pripravili predlog za hišno preiskavo. Ob polnoči sem predlog dobil in ga študiral do štirih zjutraj. V končni fazi se je izkazalo, da sem imel prav.
Kakšen je vaš siceršnji odnos do politike?Zameril sem se levim in desnim, tudi sam pa politike ne maram.
»Če bo ostalo zadosti kolutov žice, bi s tem obdali še poslopje vlade in naj se živina ujame,« ste tvitnili pred kratkim. Vam je kdaj žal za zapisano?Ta zapis je bil kritika, da se vlada ne zna odzvati pravočasno, ko pa se odzove, je to panično. Šlo je za provokacijo, ker so na koncu žrtve te žice postale živali. Če bi kaj spremenil za nazaj? Morda. Ne bom trdil, da imam vedno prav. Ampak kar sem napisal, sem napisal pošteno in se tudi podpisal.
Videz nepristranskosti v sodstvu je vedno bolj na tnalu, ustavno sodišče je okrcalo celo predsednika vrhovnega sodišča. Vi teh težav zdaj, ko ste med odvetniki, ne boste več imeli.To področje je težko balansirati. Mislim, da se je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša upravičeno odzval na težke besede, ki so letele na pravosodje okoli zadeve Patria. Kritike so vedno zaželene, ampak naj bodo argumentirane. Si bom pa dovolil pripomniti, da je predsednik vrhovnega sodišča nato storil napako, ker ni predlagal svoje izločitve. To mu ne bi odvzelo tistega vetra v jadrih, ki ga je imel, ko je opozarjal na napade na pravosodje. Pač je razmišljal drugače in sprejel drugačno odločitev. V sodstvu pa je tako, da ima višja stopnja vedno prav in ve se, kakšna je hierarhija.
Glede na to, da politikov ne marate, pa bi bili pripravljeni koga zastopati zdaj kot odvetnik?Bi, kot vsako drugo stranko. Se je pa treba vprašati, ali bi oni sploh poklicali prav mene.
