Kakšna je pravzaprav vaša funkcija pri Panathinaikosu?

Opravljam dve hkrati. Prva je pomočnik glavnega trenerja Aleksandra Đorđevića, druga pa nekakšna desna roka generalnega direktorja Dimitrisa Gontikasa.

Kako ste zadovoljni v novih vlogah?

Zelo. Ne glede na to, da sem vse življenje v košarki in sem mislil, da je v zakulisju dosti lažje, se je zame vse obrnilo na glavo. Ob pomoči Đorđevića in vseh preostalih, tudi te »bradonje« tam (mimo se je ravno sprehodil center Panathinaikosa Miroslav Raduljica, op. p.), sem se hitro znašel in sedaj zares uživam v svojem delu.

Katera funkcija vam je bližje?

Za zdaj sem se bolj vživel v trenerski posel. Vsi vemo, da je moj oče Memi trener in sem imel tako že vse življenje vpogled v njegovo delo in na takšen način tudi delo njegovih kolegov. Hkrati sem imel v drugi polovici svoje kariere v klubih vlogo podaljšane roke trenerja na parketu, tako da mi je ta funkcija bližje. Zagotovo pa mi je prijetno opravljati tudi vlogo pomočnika generalnega direktorja kluba. Najbolj me je fasciniralo dejstvo, koliko organizacije je potrebne, da se sezona v takšnem evropskem velikanu sploh spelje.

Se v prihodnosti vidite v vlogi glavnega trenerja?

Vsekakor. A stvari nikakor ne želim prehitevati. Uživam v tem, kar trenutno počnem, hkrati pa se ne počutim sposobnega niti pripravljenega, da bi jutri postal glavni trener.

Vam je še vedno težko spremljati tekme s strani ali ste se na to do zdaj že navadili?

Ko smo igrali derbi proti Olympiacosu ali pa sedaj, ko nas čaka velik obračun proti Fenerbahčeju z Željkom Obradovićem v Atenah, še začutim tisto iskrico. A realnost je drugačna. Zavedam se, da če bi želel na teh tekmah igrati, bi moral trdo delati in trenirati, česar pa nisem več zmožen.

Se vam zdi, da zaradi kariere, kakršno ste imeli, lažje delite nasvete igralcem na klopi?

Zagotovo. Vsi igralci vedo, da je moje delo ravno to, da jim z individualnimi nasveti pomagam prelisičiti obrambo, pravilno reagirati v obrambi na določen napad nasprotnika in podobno. Dejstvo, da sem bil kot igralec v tem dober, mi veliko pomaga in zaradi tega mi tudi bolj zaupajo.

Z Đorđevićem dobro sodelujeta?

Z njim imava že od nekdaj dobre odnose. »Sale« se razvija in je vsako leto vse boljši in boljši. Že dejstvo, da deluje na najvišji možni ravni, dokazuje, da je skozi reprezentanco in Benetton, ki sva ga dala čez skupaj, dozorel. Prepričan sem, da bo še mnoga leta v vrhu trenerskega posla.

Kako pomembno je za vas dejstvo, da ste kariero po karieri začeli ravno pri Panathinaikosu?

Pri Panathinaikosu sem preživel dve najlepši sezoni v moji karieri. V obeh smo osvojili grško prvenstvo in pokal, v prvi pa seveda še evroligo. Atene imajo pri meni posebno mesto, kot tudi klub, ki ga doživljam kot veliko družino.

So pogoji v klubu še takšni, kot so bili v času vaše igralske kariere?

Poznajo se posledice krize. Se pa vsi trudimo, da bi Pao znova vrnili tja, kjer je nekoč bil, čeprav je proračun manjši kot v preteklosti.

Je proračun kluba vseeno še primerljiv z evropskimi velikani?

Če sem povsem iskren, smo daleč od njih. Razen dveh posameznikov so preostale pogodbe relativno nizke. Ima pa Panathinaikos tradicijo in ime, tako da kakšen vrhunski igralec tudi za nižje plačilo rade volje pride v klub. Želja po ponovnih zmagah in osvajanjih lovorik pa je tisti temelj, na katerem je treba graditi.

Sezone klub ni začel najbolje. Po hudem porazu pred dnevi na derbiju proti Olympiacosu pa se je celo govorilo o tem, da bo Đorđević dobil nogo. So pritiski veliki?

To je vsakodnevna stvar v Grčiji in sestavni del tega, da si del velike zgodbe, tradicije, kjer so vsi trenerji in te vsi vsak dan menjajo. Toda na to smo se že navadili. Ne glede na vse težave, ki smo jih imeli, je za nas najpomembnejše, da zmagujemo. Poškodbe so nam jo precej zagodle. Marsikateri igralec je stiskal zobe po nekaj tednov in šel čez prag bolečine, da smo lahko ne glede na vse težave tu, kjer smo. Torej še vedno v igri za vse lovorike.

V Grčiji je sicer košarkarsko znanje s področja nekdanje Jugoslavije izredno cenjeno. V Atenah se vam je tako pridružil tudi Jure Zdovc, ki je prevzel AEK.

Z Juretom se kar redno videvava. Vesel sem, da je prišel v AEK, saj je v tem klubu zapihal nov veter. Predsednik je pripravljen vlagati in vrniti AEK na pota stare slave. Z dejstvom, da so pripeljali Jureta, smo dobili veliki potrditvi, da v zadnjih letih Jure dobro dela in da Slovenija še vedno dobro kotira v košarkarskih krogih.

Kako pa gledate na potezo Košarkarske zveze Slovenije, ki je za selektorja reprezentance imenovala Igorja Kokoškova?

Pozitivno. Predčasno o izbiri nikakor ne moremo soditi. Če so bili ljudje na zvezi enotni, da je najbolj primeren kandidat za mesto selektorja, potem se s tem definitivno strinjam. Treba mu je dati čas. Čakajo ga težke kvalifikacije, a je z Gruzijo že dokazal, da je temu kos.

Ima Slovenija še dovolj kakovosti, da se lahko v prihodnjih letih bori za najvišja mesta na velikih tekmovanjih?

Dejstvo je, da je menjava generacije, o kateri se govori, pustila posledice. Toda imamo nov biser – Luko Dončića. Tu sta brata Dragić, Edo Murić je nosilec pri Partizanu, Jaka Blažič pomemben član Laboral Kutxe, Alen Omić blesti pri Gran Canarii... Je kar nekaj igralcev, ki lahko skozi kvalifikacije dobijo nov status v reprezentanci. V njih ni nič slabega in bodo prišle morda še prav, da se na noge postavi nova reprezentančna generacija.

Sami ste igranje v kvalifikacijah okusili. Kaj lahko poveste o njih?

Ne bo lahko. Kamor koli greš, se čuti naboj in pritisk. Vse nacije, ne glede na to, o kom govorimo, čutijo, da so pred domačimi navijači boljše od Slovenije.

Se v prihodnosti morda vidite kot del strokovnega štaba slovenske reprezentance?

Prezgodaj je o tem govoriti. Dejstvo je, da je za mene ta sezona izredno naporna, morda še bolj, kot ko sem bil igralec. Vse je novo, dela pa ogromno. Sezono bi rad končal uspešno in se nato znova posvetil družini. Bomo pa videli, kako bo v prihodnosti.