Poznamo dve veliki skupini ljudi, ki sodelujejo v zlorabah: na eni strani imamo mladostnike, na drugi odrasle, ki zlorabljajo mladostnike. Vmes pa so še starejši mladoletniki, ki zlorabljajo mlajše. Pri nas so žrtve spletnih zlorab tako dečki kot deklice, a deklice v precej večji meri. Morda tudi zato, ker slednje svoje slabe izkušnje prej komu zaupajo kot dečki, ki se svojega ravnanja bolj sramujejo. Rečejo si, da to pa res ni nič takega – strah jih je namreč, da jim bo kdo očital strahopetnost. Pri sextingu gre za to, da si dva, ki se imata rada in sta v intimnem odnosu, izmenjujeta slikovno in besedilno gradivo z erotično vsebino: svoje gole posnetke, erotične izjave in podobno. Težava je v tem, da uporabnik spleta tisti trenutek, ko pritisne pošlji, nad odposlanim nima več nadzora. Dokler razmerje traja, običajno ni težav, ko se prekine, pa lahko eden ali drugi zaradi prizadetosti, morda maščevanja, »vsem drugim« pokaže, kakšen je njegov bivši ali bivša – in zadevo da na splet. V tem primeru ne govorimo več o lokalnem, temveč o globalnem kaznivem dejanju, ki ga preiskujemo v sodelovanju s tujimi policijami in preiskovalnimi agencijami.
Med seboj se namreč ves čas dogovarjamo, kako izvesti določeno preiskavo, kako identificirati otroke na posnetkih in preprečiti morebitno nadaljevanje zlorab ter seveda kako najti storilce. Lahko si mislite, kako težavno je identificirati žrtve, ki so z vsega sveta. Ljudem zato svetujemo, naj v primeru, če se jim zgodi kaj takega, dogodek prijavijo policiji. V tem primeru lahko posnetek shranimo na posebno varno mesto, v tako imenovano Interpolovo mednarodno zbirko tovrstnih posnetkov. Žrtev je tako identificirana, kar pomeni, da bomo znali pravilno ukrepati, če se kje pojavi ta posnetek, obenem pa se z identifikacijo ne bomo več ukvarjali. Ne bomo ponovno hodili k žrtvi in jo spraševali, od kod posnetek, čeprav je dejanje morda celo že prijavila, ter jo s tem reviktimizirali.
Sexting med odraslo osebo in mladoletnikom je že kaznivo dejanje?Da. Nekdo je zlorabil zaupanje mladoletnika. Na primer s predstavljanjem za vrstnika. Starši ravnajo zelo narobe, če »znorijo«, ko jim mladoletnik zaupa, kaj se mu je zgodilo. Otroku bi morali stopiti v bran, saj je bil prevaran. V trendu je tudi tako imenovani grooming, po slovensko bi rekli motivirana spoprijateljitev. Gre za zlorabe otrok, ki imajo težave, so osamljeni, nesrečni in o tem pripovedujejo v klepetalnicah ali pišejo na forumih. Storilci tako spoznajo njihove šibke točke in to spretno izkoristijo. Običajno se izdajajo za njihove vrstnike, praviloma so tudi dobro seznanjeni z zanimanji in svetom mladih. Ti jim zaupajo, misleč da so našli sorodno dušo. Čez čas si storilci zaželijo videti sogovornika. Prepričajo ga ali jo, da jim pošlje kakšno svojo fotografijo, po možnosti intimno…
Mladostnik niti pomisli ne, da je fotografija »prijatelja« sneta z interneta. Ko pošlje svojo fotografijo, pa se začne izsiljevanje – za srečanje, za samozadovoljevanje pred kamero, za še nazornejše posnetke ali denar. Žal veliko otrok v to privoli. Upajo, da se bo zgodba tako končala, a se ne. Pogosto za tem tičijo odrasli, neredko pa tudi mednarodne kriminalne združbe. Ker se izsiljevanje ne konča, se mladostniki znajdejo v čedalje hujših stiskah. Pri tem se najbolj bojimo, da bodo te tako hude, da bodo edini »izhod« videli v samomoru. Zato spet poudarjam, kako pomembno je, da se otroci lahko zaupajo staršem. V strokovnih krogih je znan primer 19-letnega Britanca Daniela Perryja, ki je zaradi izsiljevanja storil samomor. Preiskava je segla vse do Filipinov – izkazalo se je, da je za izsiljevanjem stala kriminalna združba, ki je žrtve iskala po vsem svetu. Od otrok je sicer zahtevala majhne zneske, a vedno znova in znova.
S pomočjo spleta, kot vemo, prihaja tudi do neposrednih spolnih zlorab.Ena najbolj srhljivih spolnih zlorab je zloraba otroka prek interneta v realnem času, za plačilo. Ta, ki plača, je lahko z drugega konca sveta in z otrokom nima nič. On le izbere, kakšnega otroka si želi: deklico, dečka, enega, dva…
Koliko je bil star najmlajši otrok, ki so ga spolno zlorabili na tak način?To je bil en teden star dojenček. Gre za zloglasni amsterdamski primer; storilec je zlorabil več kot 80 otrok.
Kdo pa so zlorabljeni otroci?Pogosto so to revni, brezdomni, ugrabljeni, a tudi otroci premožnejših družin so med njimi. V prostitucijo jih dajo tudi starši ali skrbniki – ali pa jih zlorabijo sami. Lahek plen kriminalcev so osamljeni otroci.
Zaznavate tovrstna kazniva dejanja tudi v Sloveniji?Odkrili smo osebo, ki je naročila posilstvo otroka, žal zaradi pomanjkanja dokazov – v zvezi s finančnim tokom – postopka nismo mogli speljati do konca. Včasih je v sodelovanje težko prepričati bančne in pravosodne institucije. V teh primerih namreč ne gre za milijone, temveč za majhne zneske, ki pa se v kriminalnih združbah seštevajo v milijone. Finančni tok je pogosto zelo zavit. Storitve naročniki plačujejo prek plačilnih kartic, paypala, celo z bitcoinom, ali pa denar verižno prepošiljajo prek bank.
Kakšne so razsežnosti vseh internetnih zlorab otrok pri nas?Rekel bi, da skrb vzbujajoče, statistično pa jih je težko opredeliti. Če najdemo nekoga, ki ima sto posnetkov golih otrok, ali tistega, ki jih ima deset tisoč, gre v obeh primerih za po eno kaznivo dejanje. V sodelovanju s kolegi po svetu vedno najprej raziščemo, kdo in kje so konkretne žrtve, da jim lahko čim prej pomagamo, šele nato pridejo na vrsto dokazi. Slovenska policija je leta 2013 podala ovadbe zaradi 234 spolnih zlorab mladoletnih oseb, leta 2014 zaradi 181, lani jih je bilo okoli 183, podatki niso dokončni, del tega so tudi internetne zlorabe.
Slišala sem, da ste dolgoletno spolno zlorabo otroka v Sloveniji – zdaj že obsojeni očim je posiljeval pastorko in služil s posnetki na spletu – razkrili zgolj na podlagi najdenega posnetka.Da, neizmerno smo bili veseli, ko nam je to uspelo. Iz šepeta smo razbrali, za kateri dialekt gre. Tako smo geografsko zožili območje preiskave in na podlagi še nekaterih drugih podrobnosti po devetih mesecih dela le našli deklico. Te podatke si s kolegi po svetu organizirano izmenjujemo. Nekdo na primer prepozna pokrajino, nekdo drugi poseben tip luči ali jezik, tako se krog žrtev in storilcev močno zoži. Pomembni so tudi tako imenovani metapodatki, na primer resolucija slike, čas nastanka posnetka itd. Moram reči, da zares odlično sodelujemo. Naš skupni cilj je otrok, vsak, ne glede na nacionalnost. Lani nas je šest slovenskih kriminalistov končalo zahtevno mednarodno izobraževanje: usposobili smo se za delo z omenjeno Interpolovo zbirko podatkov. Pa še to bi rekel: kriminalisti, ki preiskujemo tovrstna kazniva dejanja, smo prepričani, da posnetki zlorabljenih otrok ne smejo biti dostopni na spletu. To ne more biti stvar svobode izražanja ali nevtralnosti interneta.
Ko gre za posilstvo otroka, ni nobenega dvoma, da gre za hudo kaznivo dejanje. Kaj pa »nedolžne« fotografije golih otrok? Osumljenci se pogosto izgovarjajo, da niso imeli slabih namenov.Meje so jasne. Posedovanje fotografij golih dojenčkov zagotovo ni kaznivo. Če pa v računalniku odkrijemo fotografije genitalij otrok, golih prsi ali kolekcijo fotografij golih otrok, pa zadeva ni več »nedolžna«, sprožili bomo pregon. Pa še na to bi opozoril: nekdaj smo govorili o otroški pornografiji. Ta izraz ni najboljši, bolje je govoriti o posnetkih spolnih zlorab otrok. Za to gre.
Koliko so stari otroci na »slovenskih« posnetkih?Pogosto so mlajši od deset let; kolegi v tujini povedo, da so stari tudi štiri ali pet let. Za storilce – imetnike teh posnetkov – so posnetki zelo mladih otrok celo nekakšne trofeje. Ponosni so nanje, med sabo si svetujejo o metodah posiljevanja. Njihova komunikacija sama je grozodejstvo.
Kako komunicirajo?Pogosto imajo posebne kode za vstop v tako imenovani temni internet (dark net), to so posebna »VIP-območja« s posebnimi URL-povezavami; po domače rečeno, teh posnetkov ne moremo pogooglati.
Zlasti najstniki staršem ne dovolijo prav radi, da gledajo, kaj počnejo, še manj, da jim ukazujejo, s kom smejo navezovati stike. Kako naj torej ravnajo starši?Naše izkušnje kažejo, da starši povečini nimajo nobenega nadzora nad početjem otrok, niti majhnih. Tudi zato ne, ker otroci bolje poznajo splet kot starši. Pogosto slišimo: eh, otroci se morajo naučiti delati z računalniki, bo že… Pa ne bo, ne samo od sebe, oboji se morajo naučiti odgovornega ravnanja. Namesto da otroku kupimo najnovejši pametni telefon, ki ga niti sami ne znamo uporabljati, raje poizvedimo, kaj z njim počne. Poučimo ga o nevarnostih internetne komunikacije in mu stojmo ob strani, če bo kdaj past spregledal.
