V vsej človeški zgodovini so se ljudje (in ljudstva) selili, da bi dosegli nov, boljši svet tam, kjer se je ta zdel možen. Kaj pomeni »boljši« svet, je sicer stvar diskusije. Patetično pa je tem procesom nasprotovati.
To je razumela tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ko je septembra lani poslala sporočilo beguncem, da so dobrodošli. Ko ljudje, ki iščejo boljši svet, potrkajo na vrata, je že prepozno. Možno je le dvoje: sprejem in integracija v družbenoekonomski sistem po merilih Evrope ali pa zidovi, stražni stolpi in streljanje.
Nemčija se je odločila za integracijski eksperiment. Angela Merkel je upala, da bodo druge velike evropske države sledile. 500-milijonska Unija ima ogromen potencial in preveč denarja. Lahko bi sprejela milijone beguncev. Razpadati pa je žal začela že pred prvim milijonom. Švedska je klecnila. Enako Danska. Pobudo, tudi v Nemčiji, prevzemajo desničarske stranke.
Tudi Avstrija je lani uvedla politiko odprtih vrat. Z domišljenim sistemom razmestijo begunce po manjših občinah, jih učijo jezika in jim dajo delo, da bodo lahko plačevali davke. Kljub temu pa Avstrija letos gradi obmejne ograje in uvaja dnevne kvote za sprejem beguncev. Kvantna politika – vse možne taktike za vse možne volilce – je avstrijska specialiteta.
Na drugi strani so države, ki so sprejele radikalne taktike: Madžarska se je zaprla, Makedonija se zapira in obenem mastno služi. Vozovnico za vlak od ene do druge meje, ki sicer stane pet evrov, beguncem zaračunajo po 25 evrov. Podobno v Srbiji. Pomnožite to z milijonom potnikov! Bolgarija ima spet svoj eksperiment: na meji s Turčijo begunce pretepajo in enega so oktobra lani (kot poskus?) tudi že ustrelili. Če imate osemsto evrov, pa vas bolgarski policisti ne ustrelijo, ampak vas v maniri tihotapcev dostavijo na srbsko mejo.
Hrvaška vozovnic za vlak sicer ne zaračunava, ima pa dostop do milijonskih bruseljskih skladov, ki financirajo programe migracijskih politik. Migracije izvajajo dobesedno: vlaki migrirajo od točke A do točke B, z vmesnim postankom v Slavonskem Brodu. Begunce, ki po kakšnem nesrečnem naključju ne morejo naprej v Slovenijo, vozijo nazaj v Srbijo. Hrvaška beguncev ne sprejema, temveč je njihov notranji minister včeraj sporočil, da bodo od Makedonije do Avstrije poslej migracije poenotili. Vlaki naj se ne bi več ustavljali, temveč le še drveli naprej. Kako si bodo razdelili denar od »vozovnic«, je najbrž še stvar pogajanj.
In Slovenija? Slovenija nove hrvaške »enotne migracijske rešitve« (za zdaj) še ni potrdila. V migracijski sceni je medla, uvedla pa je politiko »prepovedanega kajenja«. Znak s prečrtano cigareto in napisom v arabščini je glavno sporočilo Slovenije migrantom, ki v Dobovi prvič stopijo na sveto slovensko grudo. Tudi Slovenija poskrbi za to, da se begunci čim prej odpravijo naprej. V boljši svet.
