Katarina Stegnar na glavi ni imela kakšne nove nore kreacije Alana Hranitelja, imela je avbo, del narodne noše, folklornega simbola slovenstva, patriotski znak vseh ljubiteljev domovine, tudi tistih v prvi vrsti dvorane, ki jo zavzeto spreminjajo v karikaturo zatohle samozagledanosti, agresivnega samopoveličevanja in zaplankanosti. Njena avba je bila to: opozorilo, kaj se v imenu prav tega slovenstva dogaja slovenski družbi in kulturi, ki je črna, ki žaluje, izdihuje, ker na njej čepi črna vdova.
No, ta črnina je dobila sveže pojasnilo šele v času opevane zakuske, ko je režiser proslave Mare Bulc, ne da bi pokusil ocvirkovo potico, v izjavi za RTVS pojasnil ozadje nastanka proslave, ki spominja na najboljše cenzurne dosežke zgodnjih socialističnih časov. Poseganje upravnega odbora Prešernovega sklada v koncept povabljenega režiserja Mareta Bulca je še kar neverjetno: od črtanja sodelovanja raperja N'Toka, tega napadalnega hrusta (!), do zavračanja scenografij: prve, ker je spominjala na neke tehnične ovire ob naših rekah in njivah, druge, ko so se ustvarjalci odločili, da na ozadje projicirajo državni grb. Državni grb? A je državni grb zdaj sporen? Od kdaj? A nam je politika kaj pozabila povedati, je med drugimi zlorabami oblasti ukinila tudi državni grb? Ali pa je cinizem odločevalcev že tolikšen, da jih zmoti resno jemanje državnega simbola? In ta cinizem nato pripišejo režiserju, ki dobi odpoved, ne da bi upravni odbor o tem sploh sklepal, in čez 24 ur spet opravičilo, da so se zmotili in naj pride nazaj? Zakaj in po čigavih namigih je Bogataj ukrepal in odukrepal? In ali je ta sklad gostilna kerjavljev, kjer skušajo hudiča na pol presekati?
Točno to! V najboljši maniri prestrašenih aparatčikov so ugibali željo Gospodarja, prestrašeni, da ne bodo česa krivi, da ne bodo letele tudi njihove glavice, če ga umetniki na odru kaj pofiksajo in užalijo ces(r)arja Ludvika in kulturno Antoanetko. In so preprečili najhujše, s prepovedjo, kot pravi dr. Bogataj, omembe »simbolov«, »kot so žica, protestniki in podobne stvari«, ki ne sodijo na državno proslavo.
Kako lepo. Žice, protestniki in podobne stvari. Prav ima. Na državno proslavo to ne sodi. Tja tudi ne sodijo tujci, ki pojejo slovensko himno. Pa saj niso Slovenci! Eni celo državljani niso (in bodo morda že kmalu izgnani). In zdaj nam bo tujčevo grlo pelo o sosedu, ki naj ne bo vrag, ko pa na proslavi politika nima kaj iskati? (Pa zakaj niso prepovedali Prešerna, pa mirna Bosna?)
Na proslavo, no, dan po njej sodi tudi to, da Bogataj javno žali »umetniško-izpovedne zadeve« (zadeve?!) režiserja, ki ga je odbor PS povabil k sodelovanju zaradi kvalitet, med katerimi pa žal ni bilo zavezanih ust. Te »zadeve« po njegovem sodijo v eksperimentalno gledališče ali v izražanje čustev na ulici. Eksperimentalno gledališče kot nekaj tretjerazrednega? In zakaj torej Katarini Stegnar nagrada? Izražanje čustev na ulici versus visoka kultura za politično in malomeščansko elito v hramu kulture?
Na proslavo torej sodi, da politiki ploskajo umetnikom, ki jih prej in potem ministrica nenehno ponižuje s svojo vse bolj divjo avtoritarnostjo, s katero nadomešča svojo nevednost, ter z najnižjim proračunom za kulturo od nastanka države. Na proslavo sodi to, da se zbrani kot v Ces(r)arjevih novih oblačilih kolektivno sprenevedajo, ko nagrajenci hodijo po odru s črnimi avbami in v svojih govorih kritizirajo njih, ki tam sedijo in se smehljajo. Ki so že kdaj prej, a verjetno še nikoli tako dramatično skušali sfrizirati podobo države po svoji meri in okusu.
Kaj je torej počel predsednik upravnega odbora, kaj je bila njegova naloga? Ubraniti je moral lik in delo premierja Cerarja, ki žice rad gleda na meji, ne pa na odru ali na Prešernovem spomeniku, ter lik in delo tiste ministrice, ki jo Cerar zaradi koalicijske računice brani, pa četudi je grozljivo škodljiva, tudi zanj, ki se bo slavno vpisal v zgodovino kot kulturni rabelj. No, Janez Bogataj bo morda kmalu nagrajen za svojo mukotrpno obrambo državne kulture, ki jo ta vlada pospešeno uvaja namesto družbene. (Pozdravljeni v letu 1945!) Obeta se mu članstvo v Nacionalnem svetu za kulturo, v tistem svetu, ki ga je zaradi ministričinega prezira nedavno protestno zapustila večina članov, ona pa je ta odhod pospremila s cinizmom brez primere: A mislite, da ni drugih primernih? In smo ji vsi v en glas pritrdili: So. In prav vsak je primeren tudi za vodenje države. Najlepši dokaz je ta vlada.
