Težava je v tem, da z današnjo popularno slovensko glasbo vedno težje potujemo skozi čas. Na krilih čustev in domišljije. Besedila nimajo več pomena, so samo skupaj zložene besede, ki se slabo ujemajo. Kot da bi se naveličale druga druge. Tudi melodije so usmiljenja vredne. Povprečna slovenska popularna pesem je sestavljena iz največ petih akordov. Novodobni hit lahko napiše vsak, tudi brez glasbene izobrazbe. Natančno tu nastane problem.
Glasbeniki, ki se pojavljajo na slovenski glasbeni sceni, povečini niso (več) umetniki. Pesmi niso njihove, glas prav tako ne. Slovenska glasba, ki se predvaja na komercialnih radiih, se nam zdi vedno enaka. Kot da bi pesem nekoč že slišali, a nas ne popelje nikamor, ker se nikakor ne moremo spomniti, ne kje ne kdaj je to bilo. Kvantiteta je zamenjala kvaliteto, slednja pa ni več cenjena.
Kaj se nam torej dogaja, zakaj Sloveniji na glasbeni sceni ne uspeva več? Je razlog država, naša majhnost, naš jezik ali neprepoznavna kultura? Nič od tega. Slovenska produkcija za svetovnimi trendi zaostaja približno deset let. Tudi tistim, ki so sposobni presežkov, ne pade na kraj pameti, da bi poskušali živeti od ustvarjanja na slovenski glasbeni sceni. Precej spominja na slovensko gospodarstvo, ali ne? V želji, da bi ugajali čim večjemu krogu ljudi – in tako morda tudi nekaj zaslužili – slovenski glasbeniki med seboj tekmujejo, kdo bo napisal dolgočasnejšo in vsebinsko nevtralnejšo skladbo – namesto da bi tekmovali v izvirnosti. Slovenijo pred tem, da vsa postane nekakšna vas, rešuje le še nekaj izjemno nadarjenih posameznikov. Precej več pa jih prosi državo za pomoč in stoka v medijih. Ko njihovo kulturno društvo, ali kar koli pač imajo, propade, je vedno kriva premajhna podpora države.
Kaj torej preostane mlademu glasbeniku, ki si je obetal kariero, ko spozna, kaj se dogaja na slovenski glasbeni sceni? Da vse skupaj odmisli, pove vsej sceni, da mu je popolnoma vseeno za njihovo mnenje, in dela natančno tako glasbo, kot jo hoče. Tako kot so storili nekateri pred njim. Da si ustvari svojo sceno, pa naj bo še tako majhna in nepomembna. Morda pa mu bo tako na koncu le uspelo. In kaj ostane poslušalcu, ljubitelju glasbe? Nič kaj dosti, kajti mediji bodo vedno najprej ustregli okusu večine. Temu menda pravimo demokracija. Edino, kar nam preostane, je, da poslušamo glasbo, ki nam je všeč in jo želimo poslušati, ne pa tiste, ki nam jo vsiljujejo mediji.
Najbrž je včasih bolje pokazati sredinec, kot pa poskušati biti sredinski.
