Če se je politika pred letom in pol presenečeno spraševala, kako smo se znašli na seznamu State Departmenta med državami, ki tvorijo koalicijo proti Al Bagdadijevemu kalifatu, sedaj ni več puščala dvomov. S politično aklamacijo in skorajda brez žolčnih razprav o smiselnosti takšnega posega je domači politični prostor pristal na urjenje najbolj izurjenih iraških vojakov.
Slovenska politika pri izjemno hitri odločitvi za urjenje pešmerg – to poteka že dobro leto in pol – zgolj navidezno sledi lastnemu spoznanju, da se je treba groženj mednarodnemu miru lotevati v državah izvora oziroma čim dlje od slovenskih meja. Urjenje pešmerg v pouličnem boju in drugih vojaških veščinah je po eni strani sicer logično nadaljevanje politike premierja Cerarja, ki bi rad z vzpostavitvijo druge »maginotove« obrambne linije na makedonsko-grški meji zajezil dotok beguncev v Evropo in rešil schengenski prostor. Hkrati pa je skromen slovenski prispevek v osrčju geopolitičnega osirja velikih sil predvsem namenjen utišanju kritike iz Bruslja in Washingtona. Bolj kot velik doprinos obrambnim sposobnostim pešmerg bo sodelovanje pri urjenju kurdskih sil namreč z veseljem opaženo pri severnoatlantskem zavezništvu, ki je v minulih mesecih Slovenijo okaralo zaradi nizkega obrambnega proračuna in tako imenovanega položaja free rider naše države v kolektivnem sistemu obrambe. Šest vojakov naj bi tako predstavljalo nedvoumen dokaz države, da se svojih zavez do Nata zaveda tudi z napotitvami na najnevarnejša krizna žarišča.
V Afganistanu smo deset let branili Karzajev režim pred Al Kaido in talibani, ki jim sedaj za nov politični dogovor dvorijo ZDA, Rusija in Kitajska. Na Golanski planoti že leta slovenski vojaki zaznavajo spoštovanje premirja na okupiranih ozemljih med Izraelom in Sirijo, s podobno nalogo podporo mednarodnemu miru in varnosti opravljajo tudi v Libanonu. Prisotnost slovenske vojske na našem dvorišču – v BiH in Kosovu – nikoli ni bila vprašljiva, saj je šlo za varovanje krhkega miru v naši neposredni soseščini. V Maliju smo po lanskih terorističnih napadih Franciji priskočili na pomoč pri stabiliziranju njenih postkolonialnih interesnih območij pred islamsko grožnjo. V Irak smo pred desetletjem poslali vojaške inštruktorje, ko je bilo ameriški administraciji – podobno kot pri vilenski izjavi – pomembno doseči čim večje število enako mislečih držav, ki delijo njene skrbi in posttranzicijsko vizijo osvobojene države.
Ko sta se od Slovenije zahtevala solidarnost in prevzemanje odgovornosti za mednarodni mir in varnost, je za domovino in zaveznike zmeraj pripravljena politika slovenske vojake brez večjih pomislekov poslala na oddaljena bojišča. Za odločitev napotitve inštruktorjev v Erbil gre našim politikom tokrat čestitati vsaj iz enega razloga. Domisliti se ga ne bi mogli ob bolj prelomnih časih. V državi, kjer ne premoremo veleposlaništva, bo šesterica fantov ob stoti obletnici kolonialnega risanja bližnjevzhodnih mej postala priča osamosvajanju Kurdistana in s tem najboljši vir informacij za uradno Ljubljano.
