Obrazi prihodnosti: Viški dijaki o poslušanosti slovenske glasbe: Siddharta in Big foot mama za zmeraj?

(Pre)malo prostora za novosti

Med omenjenimi izvajalci prevladuje pop. V to zvrst so šteti tudi raperji, ki jih je presenetljivo veliko, kar 16. Narodno-zabavnih izvajalcev je, na primer, 26. Sledijo rock ali indie zasedbe oziroma izvajalci. Zanimivo je, da se nekajkrat (20-krat) pojavi kombinacija mehkejšega rocka ali popa in narodno-zabavne glasbe, nikoli pa se v odgovoru nista skupaj znašli »domača« glasba in metal, punk ali rap. Kar nekaj dijakov je med izvajalci, ki jih poslušajo, navedlo zgolj narodno-zabavno glasbo. Glasbena scena pri nas je torej raznolika, toda poslušalci se povečini osredotočajo le na nekatere izvajalce. Le ugibamo lahko, zakaj je tako in zakaj se na slovenski sceni (najbolj) popularni bendi niso zamenjali že, recimo, deset let.

V oči bode tudi to, da je v našem glasbenem prostoru silno malo prostora tudi za nove pesmi. Siddhartina najpopularnejša pesem Na soncu je izšla že pred petnajstimi leti in je od tedaj ves čas na vrhu. To je težko razumeti, če vemo, da radijske postaje kar naprej vrtijo popevke tujih, do pred nekaj mesecev neznanih izvajalcev in da te dosegajo neverjetne številke ogledov na youtubu. Za primer lahko vzamemo jamajškega pevca O.M.I., ki pesmi izdaja že vse od leta 2012, zanj pa je pred letošnjim poletjem slišal malokdo, saj ga je singel Cheerleader (izdan že leta 2014, a je postal popularen šele lani) izstrelil med zvezde.

»Skupini Siddharta in Big foot mama sta se konec devetdesetih let znali pravilno, ustvarjalno odzvati na vseprisotni optimizem ob osamosvojitvi in si s preprostimi in neposrednimi rimami, uglasbenimi na inovativen način, pridobiti občudovanje mladih. Mnogi so z njima ostali iz nostalgično-romantičnih razlogov,« pravi Aida Kurtović, glasbena urednica na Valu 202.

Del krivde za težak preboj mladih glasbenikov lahko bržkone prevalimo tudi na vpetost slovenskega glasbenega trga v globalizirani svet, ki vse glasbenike ne glede na pogoje, v katerih ustvarjajo, pahne v isti koš. Konkurenca slovenskih bendov je skratka ves svet. »Vsi želimo očarati tudi globalno. To velja tudi za naše glasbenike. Nič ni narobe s takim načinom razmišljanja, ampak pri tem se morda premalo osredotočajo na najbližje, domače poslušalstvo, na okolje, v katerem delujejo in snujejo nove pesmi,« meni Kurtovićeva, ki poudarja, da se v gonji za globalnim uspehom mnogim zdi logično pisati besedila v angleščini, a si s tem delajo medvedjo uslugo. »Tako se tudi naši superustvarjalni izvajalci z besedili v brezhibni in sijajno interpretirani angleščini porazgubijo v neustavljivi anglosaksonski superiornosti, značilni tudi za glasbo.«

Sindrom trdovratništva

Na slovenski sceni rock glasbe je prisoten tudi zanimiv pojav, ki bi mu lahko rekli sindrom trdovratništva. Bend Big foot mama je lani praznoval 25 let, 20. obletnico delovanja sta praznovala tudi Mi2 in Siddharta. To pa je prav tista trojica, ki v naši anketi zaseda prva tri mesta; po vrstnem redu so to Siddharta, Big foot mama in Mi2. Kako naj si to razložimo, sem vprašal Miho Guština - Guštija, enega od ustanovnih članov skupine Big foot mama. »Za uspeh glasbene skupine so potrebni talent, inovativnost in upornost... Bend mora nositi prepoznavnost v zgodbi in karizmi, biti mora samosvoj. Za neuspeh slovenskih novodobnih glasbenih skupin je največkrat kriva neizraznost, razvajenost in dejstvo, da ne vztrajajo dovolj dolgo v svoji viziji,« razmišlja Gušti, ki je prepričan, da je vzrok za izbris cele generacije slovenskih glasbenih ustvarjalcev tudi dejstvo, da mediji nove slovenske glasbe ne podpirajo.

Težava slovenske popularne glasbe torej ni v tem, da med mladimi ne bi bila priljubljena, temveč v tem, da se ji ne uspe izviti iz oklepa devetdesetih let. Če bodo naši mladi bendi hoteli doseči prepoznavnost pri vrstnikih, se bodo morali zbuditi iz sanj o svetovnih turnejah, preklopiti na slovensko realnost in se poskušati približati tukajšnjim okusom, pričakovanjem in željam.