V ruskem alpskem smučanju in smučarskih skokih delujejo številni najboljši slovenski kadri. Na vseh ravneh, od serviserjev do fizioterapevtov ter kondicijskih in glavnih trenerjev. Večina dviguje ugled slovenskih strokovnjakov v svetu. Predvsem tisti, ki delajo z Aleksandrom Horošilovom, enem najboljši slalomistov zadnjih let, ki se je tudi v tej sezoni trikrat uvrstil na zmagovalne stopničke. Ob popolnosti Norvežana Henrika Kristoffersna in Avstrijca Marcela Hirscherja so podvigi Horošilova v svetovni karavani izjemno cenjeni.
Prvi mož Slovencev na delu v tujini je že vrsto let Urban Planinšek, športni direktor in glavni trener moških v ruski reprezentanci. Štajerec je sestavil bazo vrhunskih slovenskih strokovnjakov, okrepljeno s tujci iz razvitih alpskih držav. Za delo v ruski reprezentanci je potreben napredek, zato podaljšanje pogodb ni samoumevno. O tem so se lahko v preteklosti prepričali nekateri slovenski trenerji, ki so jih pozneje prijazno pod okrilje vzeli v Smučarski zvezi Slovenije, kjer rezultatsko vegetirajo.
Do predlanskih olimpijskih iger v Sočiju je bilo v Rusiji tako pri alpskih smučarjih kot smučarskih skakalcih na razpolago več finančnih sredstev. V zadnji sezoni se pozna tudi padec rublja. Zato vodilni možje s kartico v žepu dvakrat premislijo, kje bodo zapravili denar.
Pri Horošilovu se ne varčuje
Po besedah Planinška je ruskemu smučanju v interesu, da tekmovalci opravijo čim več skupnih treningov. Zaradi velikega ruskega ozemlja skupni treningi predstavljajo precejšen logistični zalogaj. Poleti opravijo skupne treninge v Terskolu, ki je v Zakavkazju blizu Elbrusa. Prva ekipa dvakrat na leto opravi kondicijske priprave v Poreču. V zimski sezoni mladi pripotujejo za tri tedne in pol v Evropo, kjer so zbrani v Werfenwengu v bližini Bischofshofna. Na avstrijskem Solnograškem ima namreč ruska reprezentanca najeto hišo, v kateri je prostora za 26 ljudi. Polna je zgolj januarja, sicer pa v njej večinoma bivajo tekmovalci in trenerji, ki tekmujejo na tekmah svetovnega pokala.
»Nikoli ne varčujemo pri Horošilovu. V pripravah na letošnjo sezono smo ubrali nekoliko drugačno taktiko ter dvakrat odpotovali na priprave v Argentino. Prvič v obdobju med julijem in avgustom, drugič med septembrom in oktobrom. V poletnem obdobju namreč težko kvalitetno treniramo v Evropi, povrhu pa so treningi na švicarskih ledenikih zaradi močnega franka zelo dragi. Prednost treningov na južni polobli je tudi v tem, da tam smučarji trenirajo na zimskem snegu,« pojasnjuje Urban Planinšek. Slovenski delovni sili v Rusiji bodo po koncu sezone potekle pogodbe, tako da v teh dneh potekajo sklepni pogovori glede sodelovanja v prihodnosti.
Jani Hladnik je že deveto sezono legionar. Potem ko je zapustil slovensko reprezentanco, je najprej tri leta delal s Finci, sedaj pa že šesto sezono sodeluje z Rusi. Pravi, da je glavna razlika med delom na tujem in v Sloveniji ta, da so bila doma vselej zelo omejena finančna sredstva. V alpskem smučanju si je pridobil veliko zvez, a zgolj s poznanstvi ni mogoče reševati težav. Na koncu je denar tisti, ki odpira možnosti za dobro vadbo, saj morajo tudi vodje prog upravičiti svoje odločitve. In seveda vrhunski smučar, kot je Aleksander Horošilov.
Kot v časih Bojana Križaja
»Število prevoženih količkov je med ruskimi alpskimi smučarji v primerjavi z velikimi narodi premajhno. Zato vlagamo veliko naporov v dober trening, da bi obetavni smučarji v treh, štirih, morda petih letih ujeli konkurenco. Predvsem do sredine novembra. Pozneje 95 odstotkov svojega dela posvetim Horošilovu,« pravi Jani Hladnik. 45-letni slovenski strokovnjak pravi, da je velikih ekip v svetovnem pokalu precej manj kot manjših. Logistična izvedba treninga je namreč za Francoze, Švicarje in avstrijsko slalomsko vrsto precej težja kot za manjše ekipe, ki se lahko z dobrim posameznikom lažje priključijo tekmecem.
Vzdušje v nekaterih avstrijskih okoljih Hladnika spominja na njegova otroška leta, ko je kot nadebudni smučar z odprtimi usti spremljal, če se je kdaj na treningih pojavil Bojan Križaj. »V Werfenwengu na avstrijskem Solnograškem in Obdachu na Štajerskem smo bili nekajkrat priča, da so krajani množično prihajali na smučišče in opazovali Horošilova,« pravi Hladnik, ki ne išče povezav s slovenskim alpskim smučanjem. Pravi, da je dal lani po uspehih Horošilova nekemu slovenskemu mediju nekaj dobronamernih mnenj. In bil povsem razočaran nad odzivom Smučarske zveze Slovenije, ki naj bi klicala celo predsednika ruske zveze. Pravi, da tega ne potrebuje in da želi slovenskih alpskim smučarjem čim več uspehov.
Poleg Planinška in Hladnika ima vidno funkcijo v ruskem smučanju še kondicijski trener Samo Furlan. V moškem smučanju od Slovencev pomagajo še fizioterapevt Luka Sumrak, na plačilni listi pa so še Miha Cerar, Žiga Rozina, Gregor Koprivnik in Jaka Poje. Pri ženskah je pomočnik najmočnejše reprezentance Dejan Poljanšek, Matija Grašič pa je vodja hitrih disciplin. Fizioterapevtske storitve opravlja Nika Radjenović, serviserja pa sta Marko Šumer in Andrej Potočnik.
Pred Sočijem višje plače
Najbolj znano trenersko ime smučarskih skokov v Rusiji je Matjaž Zupan. 49-letni trener je delo v Sloveniji končal leta 2011, nato je vodil Francoze, zdaj pa je drugo sezono na čelu reprezentance Rusije. Kot glavni trener ima s svojimi tekmovalci na razpolago tri vrhunske centre za trening v Čajkovskem, Nižnjem Tagilu in Sočiju, nov center pa gradijo v Sahalinu na vzhodu države. »Skakalne centre so Rusi zgradili v zadnjih štirih letih, pred tem pa so imeli relativno slabe razmere za delo. Po mojem mnenju bodo potrebovali vsaj še pet do deset let, da bodo v rezultatskem smislu dosegli boljše izide. Treba je vedeti, da trije centri za tako veliko državo niso veliko. Nekateri klubi so od njih oddaljeni dva, drugi celo pet tisoč kilometrov. To je približno tako, kot bi se Slovenci na treninge vozili v Skandinavijo,« pravi Matjaž Zupan ter opozarja, da imajo Rusi v smučarskih skokih težave z znanjem in kadrom. Zupan je v ruski strokovni štab pripeljal še fizioterapevta Boštjana Ahačiča.
Dolgoletni glavni trener slovenske reprezentance pravi, da pri Rusih po eni strani prihaja do menjave generacije, po drugi pa še ne gre odpisati starejših skakalcev, med katerimi je svetu najbolj znan 36-letni Dimitrij Vasiljev. »Po eni strani se rusko vodstvo zaveda, da mora biti potrpežljivo, po drugi strani pa kaže svojo miselnost velikega naroda, ki ga zanimajo zgolj uvrstitve med najboljše tri,« po tekmah v Skandinaviji pripoveduje svoje izkušnje Zupan. Pravi, da je pred dvema letoma podpisal dveletno pogodbo z možnostjo podaljšanja za dve leti. Njegova želja je, da bi z Rusi sodeloval vsaj do olimpijskih iger v Pjongčangu čez dve leti. Poudarja, da bo podpisal novo pogodbo le pod pogojem, da bo vodstvo razumelo načrt, ki ga je predstavil že pred dvema letoma. »Ker se bližajo poletne olimpijske igre, je več državnega denarja namenjenega letnim športnim panogam. Verjamem, da se bo po Riu trend obrnil v prid zimskih športov,« razmere v ruskem športu ocenjuje Zupan. Slovenski strokovnjak sklene, da je bil zaslužek za delovno mesto, ki ga opravlja, pred olimpijskimi igrami v Sočiju višji.
Matjaž Triplat je postal trener ruske ženske reprezentance v smučarskih skokih istočasno kot Matjaž Zupan pri moških, torej maja 2014. Triplat je bil pred ruskim podpisom trener slovenske ženske reprezentance.
