Še noben spust po truplo ni bil lep, a z leti se tega navadiš. Bistveno je, da je potapljač dobro pripravljen in se med potopom ne ukvarja sam s sabo. Prvi pogoj, da gre potapljač v vodo, pa je, da pogrešanega človeka ne pozna. Imeli smo že nekaj primerov, ko smo iskali poznanega človeka. Takrat so reševalci, ki so ga poznali, ostali na kopnem za logistično podporo. Nesreče se med seboj razlikujejo in tako tudi občutki. Če je bila prometna nesreča, veš, da boš najprej naletel na avto ali kamion in najverjetneje v njem človeka. Nesreče se po navadi dogajajo ob slabem vremenu, ko so tudi pogoji v vodi ekstremni. Velikokrat se zgodi, da iščeš v nični vidljivosti. Tipaš, tipaš, dokler ne zatipaš… V mirnejših vodah in jezerih si tudi potapljači že pomagamo z robotom. Robota s kamero in reflektorjem vodimo pod vodo, zunaj imamo samo monitor. Tako si prihranimo podvodno iskanje v slabi vidljivosti in ne ogrožamo sebe.
Kdaj ne greste v vodo?Imeli smo intervencijo, ko so pritiskali na nas, da moramo iti v vodo, in to še tisti dan. Kot vodja intervencije sem takrat potop odklonil, saj je na prvem mestu varnost reševalcev. V vodo gremo samo takrat, ko so pogoji sprejemljivi.
Ste imeli težave, ker ste iskanje odklonili?Ne. Odgovoren sem za svoje reševalce. Varnost je na prvem mestu in ne smemo nasedati pritiskom. Recimo, da je pogrešan eden. Zakaj bi bila dva?
V podvodni reševalni službi delate prostovoljno. Kako na to gleda vaš delodajalec?V Novi Gorici nas je podvodnih reševalcev 11 in se nekako razporedimo. Moj delodajalec to sprejema. Razume, da ne gremo pohajat, ampak pomagat. Je pa res, da veliko delodajalcev tega ne odobrava. Mislim, da zato, ker še niso bili v taki situaciji, da bi pomoč potrebovali. Po taki izkušnji se ti pogled spremeni.
Je odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev bolj načrtna dejavnost od reševanja ljudi?Niti ne, tudi tukaj na teren odhajamo ob klicih na interventno številko 112.
Ena vaših odmevnejših akcij podvodnega odstranjevanja bomb se je zgodila visoko v Krnskem pogorju.Pred leti je gladina Lužniškega jezera zaradi toplega poletja upadla za meter. Planinski vodnik je prijavil, da so na obrobju jezera neeksplodirana ubojna sredstva. Ko smo prišli gor, jih na obrobju ni bilo več, očitno so jih že pobrali zbiratelji. Vseeno smo se potopili in v jezeru našli nekaj bomb. So pa tako globoko in vidljivost je tako slaba, da plavalec ne pride do njih. So na varnem.
Koliko teh ostalin vojn je po vaših izkušnjah še v vodi?Vode niso kaj dosti raziskane. Nekaj tega odkrijejo rekreativni potapljači, ampak vsi najdb tudi ne prijavijo. Poleg tega reke po vsaki ujmi spremenijo dno. Voda nekje zasuje, nekje odsuje in največ tega se najde po nalivih. Na našem območju je problem predvsem reka Vipava. Tam so kmetje leta in leta po vojni granate in bombe z njiv metali kar v vodo. To je bilo najlažje, nihče ni ničesar videl. Pred leti smo dobili prijavo najdbe v Biljah. Takrat smo pregledali 100 metrov struge in iz Vipave prinesli skoraj 200 granat.
Kje je granata bolj nevarna – v vodi ali na kopnem?Granata je vedno nevarna. To je neeksplodirano ubojno sredstvo. Narejeno je bilo za ubijanje in ne za shranjevanje doma na policah. Tega se ljudje žal ne zavedajo, zato se tu pa tam še vedno zgodi kakšna nesreča. V vodi je mogoče zahtevnejše le rokovanje z njimi, ker to ni naš življenjski prostor. Pri vsaki najdbi je zato najbolj pomemben začetni del intervencije, to je identifikacija. Določiti moraš, za kaj gre, čigave izdelave je, iz katerega obdobja, kako deluje, ali je primerno za transport in odstranjevanje. Če premik ni varen, jo večinoma uničimo na kraju najdbe. Pod vodo smo doslej uničevali manjša sredstva, in sicer v okolici Kostanjevice na Krki. Tam smo našli veliko ročnih bomb iz druge svetovne vojne brez varovalk in so bile nevarne za premikanje.
Koliko pa tvegate s spustom v neznano in še med granate?To je tisto, ko mora biti človek stoodstoten, potapljača, ki se skupaj spuščata v globino, pa si morata zaupati. Pod vodo ne smeš razmišljati, kje imaš gumbek za dvig, kje za spust, kje svetilko, kjer rezervni regulator. To mora biti avtomatizem in to dobiš le s številnimi kondicijskimi potopi in vajami. Tveganje pa je obratno sorazmerno z znanjem. Imaš ubojna sredstva, ki so si zelo podobna. Ena so manj, druga bolj nevarna. Zato potopi vedno potekajo v paru. Potrditev identifikacije najdbe je tako dvojna, saj ne sme priti do napake. Pravijo, da pirotehnik naredi v življenju samo dve napaki: prvo, ko se odloči za ta poklic, drugo, ko se kar koli zgodi. Na srečo v Sloveniji razen takoj po vojni v naših vrstah nimamo nesreč.
Katera intervencija vam je najbolj ostala v spominu?Veliko jih je bilo, a še vedno se spomnim nesreče pred leti, ko so trije fantje z avtom zgrmeli v Sočo. Ravno sem prišel pozno zvečer domov in se odpravljal spat, ko so me poklicali. Avto in dva fanta v njem smo dobili takoj, ko smo dali glavo pod vodo. Med ubojnimi sredstvi pa se bolj spomnim intervencije s kopnega. Iz ene vasi pod Nanosom so nas klicali, da so dobili ročno bombo. Ko smo prispeli tja, nam je oče ves navdušen nad najdbo razlagal, da so jo našli otroci, da so še malo igrali z njo in jo brcali po travniku. Na srečo je imela varovalko in je bila v dokaj dobrem stanju, da se ni ni č zgodilo. S kolegom sva takrat tem fantom naredila tako pridigo, da so bili vsi zeleni in se je v hipu okrog nas zbralo pol vasi.
Je vrv še vaša glavna vez s kopnim ali jo je že nadomestila sodobna tehnologija?Vrv je glavna vez v primeru slabe vidljivosti oziroma popolne teme. Če pa so pogoji normalni, imamo vzpostavljeno podvodno komunikacijo, da lahko potapljača komunicirata med sabo in še s sodelavci na kopnem.
Kolikokrat na teden ste pod vodo?Pred leti bi lahko šteli kolikokrat na dan. Sedaj ko to dejavnost usklajujem še s službo in z družino, sem pod vodo v povprečju dvakrat na teden.
