V Ljubljani 18 odstotkov otrok obiskuje šolo zunaj svojega šolskega okoliša. Največ otrok iz drugih šolskih okolišev imajo šole v središču mesta. »Najpogostejši razlogi za to so bližina službe staršev, bližina domovanja starih staršev, preselitev v bližino šole v bližnji prihodnosti in osebne želje staršev,« pravi Marija Fabčič, vodja oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje na ljubljanski občini. Šolam prepisi po njenem večjih težav ne povzročajo, saj nobena med njimi ni v nevarnosti, da bi ji zaradi prenizkega vpisa grozilo zaprtje.
O »boljših in slabših« šolah
Kar polovico vseh učencev osnovne šole Ledina po besedah ravnateljice Marije Valenčak predstavljajo učenci iz drugih okolišev. Prihajajo celo iz Grosupljega, Logatca, Kamnika, Litije, Škofljice... Zanimanja za vpis je včasih več, kot je prostora za učence iz drugih okolišev, saj morajo najprej sprejeti vse iz svojega okoliša, ki jo želijo obiskovati. O tem, koga izmed množice preostalih sprejeti, pa odloča strokovni tim: ravnateljica, pomočnica ravnateljice, šolska psihologinja in šolska socialna delavka. »Za prepis večkrat zaprosijo starši, ki so bili naši učenci. Mnogi ocenjujejo tudi, da je to dobra šola,« brez dlake na jeziku pove Valenčakova.
V osnovni šoli Toneta Čufarja bodo letos po besedah ravnateljice mag. Tanje Grünfeld zaradi številne generacije bodočih prvošolcev iz drugih okolišev vpisali le največ 30 odstotkov otrok, nekoliko manj kot minula leta. »Doslej smo pri prepisu dali prednost tistim prvošolcem, ki so na šoli že imeli starejšega brata ali sestro, ter tistim, pri katerih je s prepisom soglašala tudi matična šola. Večina staršev navaja kot razlog bližino službe, nekateri pa tudi zadovoljstvo nad programom in delom šole.«
Takšnega razloga pa za prepis nikoli ne navedejo starši, ki želijo otroke od drugod prepisati v OŠ Majde Vrhovnik, zatrjuje ravnateljica Mateja Urbančič Jelovšek. Iz drugih šolskih okolišev prihaja 22 odstotkov učencev, vendar tudi 18 odstotkov učencev iz okoliša te šole obiskuje druge šole. Pri prosilcih za prepis, ki jih je običajno več kot prostih mest, pa upoštevajo na primer zdravstveno stanje otroka, bližino starih staršev, bolezen enega od staršev...
Se pa nasprotno z dvomi o kakovosti dela po besedah ravnatelja Gorana Popovića včasih neupravičeno soočajo na osnovni šoli Livada. Kar 40 odstotkov otrok, ki bi jo morali obiskovati, starši vpišejo drugam. Če se bo ta trend pri letošnjem vpisu ponovil, bodo morali zapreti en prvošolski oddelek. »Naša šola je specifična, obiskuje jo veliko otrok priseljencev. Zato nekatere starše skrbi, ali bo za njihove otroke, ki niso priseljenci, dobro poskrbljeno,« pravi. Na nedavnem informativnem dnevu je denimo eden od staršev želel prisostvovati pouku, da bi se o kakovosti dela prepričal na lastne oči. Težave s prepisi so imeli v preteklosti tudi na fužinski osnovni šoli, a jim jih po besedah ravnateljice Damjane Korošec uspelo zajeziti. Tudi po zaslugi nekdanjih učencev, ki šolo dobro poznajo in vanjo brez predsodkov vpisujejo svoje otroke.
Vsaka šola je v nečem boljša od druge
Ravnatelji poudarjajo, da je program v vseh osnovnih šolah enak, pri načinih dela in metodah poučevanja pa so lahko razlike. »Uspeh učencev je v veliki meri odvisen tudi od sodelovanja staršev s šolo, od usklajenega delovanja in tudi od spodbud in možnosti, ki jih otrokom ponujajo družine,« opozarja Valenčakova. Mateja Urbančič Jelovšek dodaja: »Šole se med seboj razlikujemo le po tem, da je vsaka šola v nečem dobra, in prav je tako. Prepričana sem, da se vsi trudimo učencem dati največ, kar lahko.«
Tako na primer Popović opozarja, da rezultati NPZ pri starših ne smejo biti edino ali glavno merilo o kakovosti šole. Šola Livada je po njegovem postala programsko bogata, multikulturna in dobro opremljena. »Da delamo dobro, dokazuje podatek, da nobenega otroka, ki so ga starši vendarle vpisali k nam v prvi razred, kasneje niso prepisali drugam.«
Nekoliko drugače pa na tovrstne odločitve gleda Janko Korošec iz Aktiva svetov staršev ljubljanskih osnovnih šol. Meni, da bi morala biti končna odločitev o izbiri šole, ki jo obiskuje otrok, prepuščena staršem, saj je večina razlogov logičnih. Ker v Sloveniji pravih kazalnikov kakovosti osnovnih šol nimamo, se starši o primerni šoli odločajo na podlagi drugih kriterijev, ki so lahko subjektivni (izmenjava informacij med prijatelji, znanci, sosedi, sodelavci...) ali objektivni (denimo razširjeni program šole). Za primer: starši, ki ocenijo, da je za njihovega otroka koristno učenje drugega tujega jezika in ga šola v njihovem okolišu redno ne uspe ponuditi ali se poučuje le v heterogenih skupinah, ki jih obiskujejo otroci z različnim trajanjem učenja, je zelo verjetno, da bodo poiskali možnost v sosednji šoli ali še celo dlje. Če pa so starši mnenja, da pot do dobre vzgoje pelje prek občutka za lepo, in bodo na spoznavnem dnevu šole ugotovili, da je šola »ena sama galerija likovnih izdelkov«, vsaj tretjina učencev pa poje v zborih, bodo izbrali takšno šolo.
A kot poudarja Fabčičeva, povsem proste izbire starši ne morejo imeti. Šolski okoliši so namreč določeni glede na zmogljivost šol, torej glede na največje možno število učencev, ki jih šola skladno z normativi razporedi v oddelke, upoštevajoč učilnice in druge prostore, potrebne za izvedbo programa osnovnošolskega izobraževanja v eni izmeni.
