Kulturni dan je zaznamovalo pestro kulturno dogajanje po celi državi, med katerimi ni manjkalo kritičnih odzivov na družbeno stanje. Osrednji ljubljanski trg so iz sna zdramili policisti okoli pesnika Franceta Prešerna. Neznani akterji so s simbolično intervencijo ponoči njegov kip ovili z bodečo žico, muzi na spomeniku pa v roke vtaknili klešče. Žlahtni kulturni aktivizem je na ta svečani dan živel po celotni deželi: krajevne table so se namreč v bodečo žico ovijale vse od Nove Gorice do Kobiljega in od Bohinjske Bistrice do Šentjerneja.
Težki simboli so prevevali tudi drugo praznično dogajanje. Včeraj popoldne so aktivisti na Mestnem trgu delili »kup knjig« v obliki – pepela. S to simbolično intervencijo na kraju, kjer so 23. decembra 1600 zažgali enajst vozov knjig, so opozorili na zanemarjajoč odnos do kulture, porast sovražnega govora, napade na kulturne domove, zavrnitev družinskega zakona na referendumu in nedavno zažiganje knjige pred domovanjem bivšega predsednika države.
Strah pred kritično proslavo
Prešernovo humano in svetovljansko sporočilo o spoštovanju in sobivanju različnosti v teh težkih, z žico obdanih časih odmeva kot verjetno še nikoli doslej, še najbolj v umetnosti, ki je vedno ogledalo družbi. Obiti tega sporočila ni mogel niti režiser državne proslave ob kulturnem prazniku Mare Bulc. Na oder je namreč povabil umetnike, ki niso »sinovi in hčere slovenske matere« ter jim v interpretacijo ponudil Zdravljico, s tem pa je pri oblastnikih, ki očitno delujejo kot kakšen lik iz komedije Prešernovega nagrajenca Toneta Partljiča, zbudil dobri stari cenzorski gon.
Režiser je namreč po koncu proslave za televizijo povedal, da smo gledalci širom Slovenije pravkar videli cenzurirano različico proslave. Vanjo so namreč s svojimi idejami in popravki korenito posegli upravni odbor Prešernovega sklada ministrstvo za kulturo. Zahtevali so novo scenografijo, odslovili enega ključnih nastopajočih, dodali novo obvezno umetniško točko, avtorja pa ustrahovali z odpovedjo.
Umetniško-izpovedne zadeve?
Del ekipe je bila sprva scenografka Petra Veber, s katero sta si z Bulcem zamislila element zavese ali napisa na odru, ki bi bila narejena iz bodeče žice. »Idejo sem, preden sem jo pisno predstavil v podrobnem scenariju, ustno predstavil na sestanku na službi za državne proslave. Tam so mi rekli, naj opustimo idejo z žico, saj jo bodo tako ali tako prepovedali, če ne prej, na generalki.« Z žico vred se je tako poslovila tudi scenografka, ki ni hotela pristati na vmešavanja v njeno delo. Medtem pa so v Prešernovemu skladu problematizirali načrtovani nastop N'toka, ki naj bi nastopil z avtorsko rap pesmijo o nastanku naroda, ki so se mu odpovedali domnevno zaradi »časovne stiske«, odbor pa si je zaželel recitacije Zdravljice v celoti.
Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj in ministrica za kulturo sta posege upravičila s tem, da so morali paziti na državne simbole. Bogataj meni, da je državna proslava državna proslava, vse ostale režiserjeve »umetniško-izpovedne zadeve« pa naj bi sodile v eksperimentalno gledališče ali v izražanje čustev na ulici. Prav tako na proslavo, s katero slavimo pesnika, ne sodijo simboli (»žica, protestniki in podobne stvari«), ki nam že tako menda grenijo vsakdan. Da je sklad kakorkoli posegel v vsebino proslave, bi Bogataj »težko rekel«, poroča STA.
Žive naj vsi narodi!
In kakšen je bil ta strašen koncept, da se je oblastnikom zataknil v grlu? Sila preprost. Zdravljica, interpretirana v arabščini, angleščini, japonščini, makedonščini, bosanščini in slovenščini, je poslala preprosto in močno sporočilo o izjemno tanki in zgolj navidezni meji med »našim« in »vašim« ter o bogastvu, ki nastaja, ko se mešajo pogledi, ideje, vrednote, kulture. Med njimi je bil na odru tudi Damir Avdić, sprva proti visokim gostom v občinstvu obrnjen s hrbtom, ki ga je pred meseci nehumano interpretirani zakon izganjal iz države.
Nič slabše se niso odrezali nagrajenci, ki so v kratkih portretih med drugim razmišljali o državni himni. Nedvomno je s svojo mislijo zablestel Janusz Kica kot eden prvih »tujcev«, katerega izjemnemu doprinosu slovenski kulturi se je država letos poklonila z nagrado Prešernovega sklada. Kot je položil na srce zbranim v dvorani in gledalcem širom po Sloveniji: srečna je dežela, v kateri želijo živeti tujci. Eden bolj posrečenih trenutkov same proslave je bila črna avba nagrajenke Katarine Stegnar, ki je nemo nagovarjala tradicionalno belo in pritrjevala konceptu proslave Mareta Bulca, da živimo v temnem, temnem času. Predsednik upravnega odbora se ni pozabil zahvaliti tistim, ki so spekli potico za zakusko.
