Leta 2013 je hrvaški diplomat Miro Kovač naredil za mnoge opazovalce nenavadno karierno potezo. Takrat je ravno uspešno končal petletno službovanje na izpostavljenem položaju veleposlanika v Nemčiji, in to v obdobju, ko je Hrvaška sklenila pogajanja in vstopila v Evropsko unijo. Obenem ga je v Varšavi že čakal nov veleposlaniški sedež. Potem pa je, simbolično rečeno, prišel telefonski klic. Na drugi strani je bil vodja stranke HDZ Tomislav Karamarko, ki je intenzivno pripravljal naskok na oblast na volitvah leta 2015. Kovača z mnogimi poznanstvi v Nemčiji je videl kot del zmagovalne ekipe, ga povabil k sodelovanju v HDZ – in karierni diplomat, ki govori pet jezikov, doktoriral pa je na Sorboni, je veleposlaniški sedež zamenjal za položaj mednarodnega tajnika opozicijske stranke.
Ne sliši se prav bleščeče. In ni jasno, ali je bila popotnica tega prestopa Karamarkova obljuba, da ga v primeru volilne zmage čaka vodenje zunanjega ministrstva. Vsekakor pa se je v naslednjih dveh letih dovolj dokazal, da sta zunanjepolitično izpostavljena nekdanji zunanji minister Gordan Jandroković in bivši mednarodni tajnik HDZ Davor Ivo Stier morala zapeljati na stranski tir. Ko je januarja prisegla vlada Tihomirja Oreškovića, je položaj šefa diplomacije zasedel Kovač. Postal je deseti zunanji minister v samostojni Hrvaški.
Oster kritik Milanovića in Pusićeve
Čeprav je bil karierni diplomat, je imel Kovač stranko HDZ v krvi. Profesionalno kariero je pri sedemindvajsetih letih začel v oddelku za informiranje pri predsedniku Franju Tuđmanu. Leta 1999 je v predsednikovi ekipi postal pomočnik svetovalca za evroatlantske povezave. Dve leti po Tuđmanovi smrti decembra 1999 pa se je napotil v diplomacijo, a članske kartice HDZ ni raztrgal. Kalil se je na veleposlaništvih v Bruslju in Parizu, potem bil pomočnik zunanjega ministra in šef diplomatskega protokola. Leta 2008 je bil imenovan za veleposlanika v Nemčiji in tam ostal do leta 2013. Torej tudi v času Milanovićeve vlade, pod katero mu je bila potem ponujena Poljska. Kar je lahko dokaz njegovega uspešnega dela.
V Splitu rojeni Kovač položaja ni sprejel, pač pa se je brez fige v žepu prelevil iz diplomata v politika in stratega, kjer se je dokazal, ko je jeseni 2014 vodil presenetljivo uspešno predsedniško kampanjo kandidatke HDZ Kolinde Grabar - Kitarović. Obenem je vseskozi samozavestno napovedoval volilno zmago HDZ in ni zamudil priložnosti za kritiko levosredinske vlade Zorana Milanovića, posebej na področju zunanje politike. Nazorno je bilo njegovo besedno udrihanje po Milanoviću zaradi zakona, s katerim je vlada ob vstopu v EU preprečila izročitev bivšega udbaša Josipa Perkovića Nemčiji. »Kratkovidno, neumno dejanje... poceni trik, s katerim so hoteli izigrati partnerje v EU...« je govoril Kovač, ki je imel v dogajanje kot veleposlanik v Nemčiji poseben vpogled. Zunanji ministrici Vesni Pusić je očital prazno in neprepoznavno zunanjo politiko ter pasivnost v regiji. Trdil je, da se je po napovedi umika iz arbitraže o meji s Slovenijo bolj kot s pojasnjevanjem hrvaških stališč ukvarjala s svojo kandidaturo za generalno sekretarko OZN (med vrsticami je nakazal, da bi nova vlada utegnila to kandidaturo umakniti). Za Milanovića je trdil, da je bil popolnoma nepripravljen na begunsko krizo in da je nesposobnost skril z nepotrebnim poslabšanjem odnosov s Slovenijo, Madžarsko in Srbijo.
Regijo je zamenjalo sosedstvo
Iz teh kritik je mogoče tudi predvideti, kaj bo Kovača naslednja štiri leta najbolj zaposlovalo pri oblikovanju zunanje politike. Pričakovati je, da bo njen ključni tvorec, vsaj dokler premier Orešković ne dobi nekaj kilometrine. Hrvaški analitiki dodajajo, da bo imela odslej več besede tudi Grabar-Kitarovićeva.
Po dosedanjih pogovorih za hrvaške medije sodeč ima Kovač pred očmi nekaj izzivov: izboljšanje odnosov s sosedami, okrepitev vloge Hrvaške kot države na križišču srednje in jugovzhodne Evrope ter izboljšanje sodelovanja s partnerskimi državami. Omenja Nemčijo in njeno gospodarsko težo: »Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev ima skoraj trikrat večjo trgovinsko menjavo z Nemčijo kot Hrvaška s 4,3 milijona prebivalcev. To moramo spremeniti.«
Po vstopu v Evropsko unijo so na Hrvaškem oživele tudi ambicije o večji vlogi v regiji. Kovač vlogo razume nekoliko drugače. Hrvaško postavlja v križišče dveh osi – vertikalne, ki predstavlja povezovanje Baltika, Jadrana in Črnega morja, kar je pobuda Grabar-Kitarovićeve, in horizontalne, kamor prišteva Italijo, Slovenijo, Madžarsko in druge sosednje države. Ena njegovih pomenljivih prvih potez na zunanjem ministrstvu je napotek zaposlenim, da besedo »regija« zamenjajo z besedo »sosedstvo«. Kar je razumeti kot poskus odmika od širše jugovzhodne Evrope.
Izzivi v Srbiji in Sloveniji
Osrednja naloga zunanje politike, pravi, bo izboljšati odnose s sosedami. »Prejšnja vlada jih je poslabšala, nova vidi prihodnost v sodelovanju, ne v konfrontaciji,« sporoča Kovač. A potrebno bo veliko diplomatske spretnosti, vsaj v odnosih s Srbijo in Slovenijo, s katerima ima Hrvaška največ odprtih vprašanj. V odnosih s Srbijo prihaja zelo zanimivo obdobje, ker Beograd računa, da bo v pogajanjih o članstvu v Evropski uniji največje delo opravil v prihodnjih štirih letih, kar sovpada z mandatom vlade Oreškovića. Zagreb in Beograd imata vrsto nerešenih vprašanj, z mejo, pogrešanimi med vojno in zastopstvom hrvaške manjšine v srbski skupščini na čelu. Potem pa je tu naelektreno ozračje med narodoma. Kovač je pred volitvami odkrito ocenil, da Hrvaška Srbiji služi kot ventil za sproščanje frustracij.
Izziv bodo tudi odnosi s Slovenijo. Kako naj bodo dobri, če so obremenjeni z velikimi nerešenimi vprašanji, ki vsake toliko planejo na dan in zastrupljajo ozračje? Za začetek Kovač napoveduje boljše sodelovanje pri reševanju migracijske krize, kar je smotrn prvi korak brez pretiranega vložka. A odnose med državama je na najslabšo možno raven spravila arbitražna afera, ki je verjetno edino vprašanje, v katerem se nova hrvaška vlada povsem strinja s prejšnjo. Kovač pravi, da bo za mejo s Slovenijo poskušal najti rešitev, temelječo na mednarodnem pravu, v duhu dobrososedskih odnosov. Kaj natančno s tem misli, ni podrobneje razložil. A na tej strani meje bodo to verjetno razumeli kot pokopavanje arbitraže, ki je za Hrvaško umrla, za Slovenijo pa živi naprej, četudi samo z enim od staršev. To pa je tolikšna razlika v pogledu, da bosta imela Kovač in njegov diplomatski aparat z njim ogromno opraviti, če se arbitražno sodišče odloči dokončati delo.
