Bolj ali manj organizirane civilne pobude so v gorenjskem okolju do zdaj že večkrat pokazale svojo moč. Značilno zanje je, da nastajajo spontano kot odziv na odločitve, ki navadno ljudem spreminjajo življenjske pogoje ali pa jim prinašajo rešitve, ki jim zapletajo vsakdan. Trenutno v kranjski občini delujejo tri civilne pobude. Ena se bori za ustrezno urbanistično presojo nove avtobusne postaje na Zlatem polju, druga želi ustrezno dokončanje projekta kanalizacije na Kokrici, tretja pa že nekaj let opozarja na podjetniško cono Laze, ki je okoljsko sporna. V svežem spominu je tudi pobuda, ki je oblast Mohorja Bogataja dobesedno stisnila v kot in povzročila, da imajo v kranjski in primestnih občinah milijonske stroške z odpadki. Groba finančna ocena do zdaj uspešnih odzivov občanov na odločitve oblasti kaže na milijone, samo projekt avtobusne postaje na Zlatem polju pa je ocenjen na 26 milijonov evrov.
Smeti županu v Stražišče – leto 2009
Ko je bil župan Damijan Perne (Mladi za Kranj), so krajani Tenetiš in Mlake ter okolice dosegli zaprtje odlagališča Tenetiše. Dežurali so ob zapori ceste, navajali utemeljene okoljske probleme, se borili proti smradu in hrupu. Odlagališče Tenetiše je bilo največje in (kljub pomanjkljivostim) najbolje urejeno na Gorenjskem. S širitvijo bi rešili probleme odlaganja smeti dolgoročno, a civilna pobuda je prepričala tako državo kot občino. Tenetiše so zaprli, sanacija še vedno poteka, tam je zdaj le zbiralnica odpadkov, ki jih občani lahko pripeljejo. Posredno ima celotna Gorenjska problem ravnanja z odpadki, saj so sto tisoče evrov zapravili za študije, načrtovali lastno predelavo in se zdaj soočili z dejstvom, da smeti vozijo v Ljubljano ali na Jesenice in še dlje.
Cene naraščajo, celotna pokrajina pa dolgoročno ne bo sama uredila problemov s svojimi odpadki, ampak bo odvisna od rešitev drugod in seveda izstavljenih računov. Primerjava med – na primer – urejanjem odlagališča tako, da bi zadovoljili vse okoljske kriterije, in stroški v prihodnje seveda pokaže, da je civilna pobuda dosegla svoje, cena je milijonska. V mestnem svetu pa sedi mestni svetnik Več za Kranj Damijan Perne, ki ob obravnavi točke o uporu skupine prebivalcev ob predvideni lokaciji za novo avtobusno postajo opozori na – demagogijo. Njemu so nekoč grozili, da bo imel smeti na lastnem dvorišču.
Postaja kapitala ali nujnosti – leto 2016
Civilna pobuda na Zlatem polju šele dobiva jasne obrise, a njihova opozorila so že dovolj artikulirana: nova postaja ne more biti tik ob porodnišnici in blizu dveh šol, prebivalci te stare kranjske soseske pa ne bodo tolerirali povečanega prometa zaradi nove postaje. Politika pa po drugi strani trdi, da so prostorski akti že sprejeti, do so lokacijo preverili in ocenili ter da je bil občinski odlok v prvem branju sprejet. Ljudje pa so ogorčeni nad tem, da ni bilo za njih ustreznih meritev vpliva na okolje, in poudarjajo, da je za to naložbo na voljo tudi zasebni kapital tistih, ki bi ob postaji gradili in služili s poslovnimi prostori in garažno hišo.
Predsednica krajevne skupnosti Zlato polje Damjana Piškur je že odstopila, ker so ji očitali pasivno vlogo, pa tudi mestni svetniki poudarjajo, da bodo za končni sprejem odloka terjali vse podatke, zaveze, izračune in meritve. V oči bode dejstvo, da je ključne podlage za umestitev postaje pripravilo podjetje, katerega lastnik je solastnik podjetja zelo pomembnega mestnega svetnika vodilne županove stranke Več za Kranj Gorazd Copek. Neroden je bil tudi župan Boštjan Trilar, ki je javno povedal, da gre za nezadovoljstvo »nekaj promilov občanov«, čeprav dejansko obstaja izredno veliko dvomov o tem, ali je nova lokacija postaje prava. Stara postaja, ki je komaj 10 metrov proč, pa je »začasna« že štiri desetletja.
Promile je zelo močan – leto 2014
Civilna pobuda z Orehka in Drulovke je zagotovo podržati davkoplačevalcem Kranja komunalne položnice. Greh je na oblasti Mohorja Bogataja, ki je za 20 milijonov vredno novo čistilno napravo odlašala s pogajanji s krajani v okolici do »pet čez dvanajsto«. In potem so krajani vzeli stvari v svoje roke in dosegli tudi odmik razvrščanja odpadkov iz soseske, kar s čistilno napravo sploh nima neposredne povezave, Komunali Kranj pa zdaj to prinaša okoli 350.000 evrov izgube na leto. Da bi »pomirila« skupino krajanov oziroma najglasnejše predstavnike, je morala občina poleg tega urediti tudi Pot jeprškega učitelja in pomagati pri knjigi o dr. Marji Boršnik (delovala na Drulovki). V nasprotnem primeru bi lahko skupina krajanov ponagajala pri gradbenem dovoljenju za čistilno napravo, brez katere ne bi bilo preostalih vlaganj na kanalizaciji, kar je bil največji kranjski projekt po osamosvojitvi. In če je sedanji župan Trilar nezadovoljstvo štel v promilih, je bilo število tistih, ki so občino stisnili v kot pri čistilni napravi, dejansko še manjše. Odlično pa so se oborožili s pravniki in čas je delal zanje. Drulovka ima zdaj tudi pot za sprehode in mir pred odpadki. Cena? Dolgoročno milijonska in plačajo jo vsi občani s položnicami.
Biznis in smrad – leto 2013
Cona Laze je prav tako dediščina pretekle oblasti. Ključno dovoljenje so dobili za časa Mohorja Bogataja, ko je na robu Stražišča nastala poslovna cona z nekaj izredno znanimi podjetji (Don don, Garnol ipd.). Ljudje v bližini pa vohajo smrad in vestno beležijo umazanijo, ki odteka v naravo. V civilno pobudo se je vključilo več kot tisoč takih, ki so odločno proti obremenjevanju njihovega življenjskega prostora. A kot vedno so tu še papirnate vojne, ker se zdaj prek registriranih okoljevarstvenih organizacij borijo za to, da bodo v sporu sploh stranka v postopku. Če ne bodo, bo vse zaman in dovoljenja v podjetniški coni, ki seveda daje kruh mnogim, ne bodo sporna. Še zdaj pa ni jasno, ali velik del te podjetniške cone leži na odloženih odpadkih, ki naj bi jih pred desetletji vozili iz gumarskega velikana Save. Ljudem je prekipelo, učinka njihovega delovanja pa v nasprotju z drugimi primeri v Kranju še ni.
