Kaj se dogaja s podnebjem v Sloveniji?
Spremenljivost količine padavin iz leta v leto je še mnogo večja, kot je spremenljivost temperature zraka. Zato morajo biti padavinske spremembe zelo velike, da jih ločimo od naravnega nihanja mokrih in suhih let. Za Slovenijo že lahko rečemo, da je znotraj naravnega nihanja mokrih in suhih let zaznati trend upadanja količine padavin. Ta je najbolj izrazit v zahodni polovici države, in sicer spomladi in poleti. To je ravno v obdobju, ko rastline potrebujejo največ vode. Kljub temu, da Slovenija velja za vodnato deželo, imamo torej območja, kjer se vsaj v rastnem obdobju skoraj vsako leto soočamo s pomanjkanjem padavin. Kar pa ne pomeni, da nas ne doleti tudi nasprotna skrajnost – poplave. Lahko se celo v istem letu spomladi in poleti (v rastnem obdobju) soočamo z znatnim pomanjkanjem padavin, nato pa nas v jesenskem času doletijo hude poplave.
Zelo nazorno naravno nihanje in spremembe podnebja v Sloveniji kažejo zadnja leta, ki so v našem spominu tudi bolj sveža. Leta 2014 se večina najbrž ne spominja kot toplega leta, predvsem zaradi le zmerno toplega poletja, ki pa je bilo zelo mokro in se ga zato celo napačno spominjamo kot hladnega. V resnici pa je bilo leto 2014 kot celota najtoplejše leto v zgodovini meritev v Sloveniji. Kar sedem mesecev, od januarja do aprila in od oktobra do decembra, je bilo zelo toplih. Podobno kot poletje je bilo izrazito mokro tudi vse leto 2014. Še več, bilo je najbolj namočeno leto v zadnjih šestdesetih letih. Torej je bilo leto 2014 rekordno v obeh pogledih – daleč najtoplejše in najbolj namočeno leto od leta 1961 dalje.
Čeprav drugačno, vendar prav tako izjemno, je bilo leto, ki se je pravkar izteklo in je v našem spominu še bolj sveže. V nizu najtoplejših let je bilo to v Sloveniji kot celoti drugo najtoplejše leto, le 3 desetinke stopinje hladnejše od leta 2014. Bilo pa je rekordno toplo leto v visokogorju in ponekod drugod v hribovitem in goratem svetu. Na visokogorski postaji Kredarica je bilo leto 2015 najtoplejše leto v celotnem obdobju meritev na tej postaji (od leta 1955). Letna povprečna temperatura zraka je bila pozitivna (0,5 stopinje Celzija), kar se je zgodilo le še leta 2011. Spomnimo se novembra in decembra lani, ko smo spremljali najvišje dnevne temperature zraka na tej postaji, ki so presegale rekorde ne samo zimskih mesecev, ampak celo rekorde marca in aprila. Nasprotno od leta 2014 je bilo leto 2015 zelo suho. Na ravni celotne države sicer ni bilo rekordno suho, kar ostaja leto 2011, vendar je bilo še vedno med petimi najbolj suhimi od leta 1961 dalje. Na posameznih območjih jugozahodnega dela države (na Obali, Krasu in delu zahodne Notranjske) pa je bila zabeležena rekordno nizka količina padavin. Medtem ko je na Obali primanjkljaj padavin skorajda vsakoletni pojav, so zanimive izjemno nizke vrednosti padavin v zahodni Notranjski, ki je sicer dobro namočena.
Zahvaljujoč zelo mokremu letu 2014 kljub velikemu padavinskemu primanjkljaju lani nismo občutili težav s preskrbo pitne vode, vendar pa je primanjkljaj vode vplival na kmetijsko pridelavo. Predvsem zaskrbljujoč je izjemno velik primanjkljaj padavin novembra in decembra, ki sta sicer po večini države med bolj namočenimi meseci, v katerih se obnavljajo zaloge vode v naših vodonosnikih in tudi v snegu, ki je vir vode nekaterih rek naslednjo pomlad.
Lanske temperature in padavine na svetovni ravni
Temperatura zraka, ki je bila leta 2015 v Sloveniji izjemno visoka, je bila izjemno visoka tudi na svetovni ravni. Po podatkih ameriške državne meteorološke službe, ki skrbno vzdržuje zgodovinski niz primerljivih podatkov od leta 1880, je bilo leto 2015 na svetovni ravni za 0,90 stopinje Celzija toplejše od povprečja 20. stoletja, ki znaša 13,9 stopinje Celzija. To ni bilo samo najtoplejše leto v 136-letnem nizu, ampak tudi najtoplejše katerokoli dvanajstmesečno obdobje v tem časovnem nizu. Hkrati je bilo to najtoplejše leto v obravnavanem obdobju, če upoštevamo samo temperaturo zraka nad kopnim ali samo nad oceani: nad kopnim je bila povprečna temperatura zraka za 1,33 stopinje Celzija višja od povprečja 20. stoletja, nad oceani pa za 0,74 stopinje Celzija. Leto 2015 je bilo že četrto v 21. stoletju, ko je bila dosežena letna rekordno visoka povprečna temperatura zraka na svetovni ravni (taka leta so bila še 2005, 2010 in 2014). Kar petnajst od šestnajstih najtoplejših let na svetovni ravni po letu 1880 je bilo po letu 2000.
Večji del rekordno visoke temperature zraka na svetovni ravni lahko pripišemo površju oceanov. Letna povprečna temperatura zraka nad gladino oceanov je bila za 0,74 stopinje Celzija višja od povprečja v 20. stoletju, kar je bilo kar 0,11 stopinje Celzija več kot eno leto prej. Leto 2015 se je začelo s tremi mesečnimi rekordi v povprečni temperaturi gladine oceanov. Nato se je začel razvijati el niño, pojav pozitivnega odklona temperature površinske vode v vzhodnem delu Tihega oceana. Do konca leta se je razvil v enega najbolj izrazitih v zgodovini spremljanja tega pojava. Rekordni el niño je skupaj z globalnim segrevanjem najbolj prispeval k izjemno visoki temperaturi zraka v lanskem letu.
Seveda smo lani zabeležili rekordno visoko temperaturo zraka tudi nad kopnim. Povprečna temperatura zraka nad kopnim na svetovni ravni je bila za 1,33 stopinje Celzija višja od povprečja 20. stoletja in je presegla predhodni rekord iz let 2007 in 2010 za 0,25 stopinje Celzija.
V splošnem ima kopno manjšo sposobnost zadrževanja toplote od oceanov. Ker oceani predstavljajo ogromno skladišče toplote in so od začetka industrijske dobe absorbirali velik del viška toplote, nastale zaradi povečanega učinka tople grede, je bodoče podnebje pogojeno s sposobnostjo oceanov, koliko toplote bodo še lahko absorbirali.
Levitus in sodelavci so v članku iz leta 2012 pokazali, da so se oceani segrevali po vseh zemljepisnih širinah. Kljub medletni in desetletni spremenljivosti zaradi pojavov, kot so el niño, desetletno nihanje na Tihem oceanu ali severnoatlantsko nihanje, imamo opraviti z neto segrevanjem oceanov. Kako se bodo oceani odzivali na povečevanje izpustov toplogrednih plinov in posledično višjo temperaturo zraka, je precej zapleten problem. Glede na to, da je temperatura zraka na svetovni ravni zelo odvisna od oceanov, saj so od leta 1955 vse toplejši oceani prispevali kar približno 93 odstotkov k segrevanju podnebnega sistema, je tudi odgovor na vprašanje, kako bo podnebni sistem reagiral na povečevanje vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju, zelo zapleten.
Padavin nad svetovnim kopnim je bilo malo manj (23 milimetrov) od povprečja obdobja 1961–1990, 1033 milimetrov. Zaradi zelo neenakomerne prostorske porazdelitve padavin podatek o povprečju na svetovni ravni pove zelo malo. Tako so bila nekatera območja, kot na primer vzhoda polovica Združenih držav Amerike, južni del Južne Amerike, del severne Evrope in jugovzhodna Evropa ter deli Japonske, izredno namočena. Izrazito sušne razmere pa so občutili v vzhodni Braziliji, srednji Evropi, južni Afriki, Mongoliji in delih jugovzhodne Azije. Tudi vremensko pogojene naravne ujme nekaterim deželam niso prizanašale.
Kaj lahko pričakujemo letos
Vsa leta v 21. stoletju so toplejša od povprečja 20. stoletja. V zadnjih štirih desetletjih je bilo vsako naslednje desetletje z višjo povprečno temperaturo na svetovni ravni. V lanskem letu je koncentracija CO
2
presegla 400 ppm (delcev na milijon). Ker se dejavniki, ki vplivajo na obnašanje podnebnega sistema, ne bodo odločilno spremenili, lahko še naprej pričakujemo rast temperature zraka na svetovni ravni.Če se torej sprašujemo, kaj lahko pričakujemo od leta 2016, lahko kar upoštevamo izjavo Gavina Schmidta, direktorja Nasinega Goddardovega inštituta za vesoljske raziskave v New Yorku, ki pravi, »da lahko pričakujemo toplo leto 2016, mogoče dovolj toplo, da bo podrlo rekord leta 2015«.
Kaj pripravlja politika za rešitev problema
Lahko kaj konkretnega povemo tudi o prihodnosti? Odgovor je odvisen zlasti od nas samih, od človeštva. Sem sodijo tudi težko pričakovana vsakoletna svetovna podnebna srečanja politične smetane oziroma držav podpisnic že leta 1992 sprejete Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah. Zadnje, 21. srečanje, je šele dobro za nami, saj se je odvijalo od 30. novembra do 12. decembra lani v Parizu. Poglejmo si, kako uspešna je bila ta konferenca skozi prizmo zastavljenih ali želenih ciljev. Predstavniki 195 držav so podpisali pariški sporazum, ki naj bi dolgoročno omejil globalno segrevanje na manj kot 2 stopinji Celzija nad predindustrijsko dobo. Še več, omenja tudi zasledovanje cilja 1,5 stopinje Celzija. Sporazum bo pravno zavezujoč šele po ratifikaciji v vsaj 55 državah, ki k svetovnemu izpustu toplogrednih plinov prispevajo vsaj 55 odstotkov. Rok za ratifikacijo je april 2017. Države, ki bodo spoštovale sporazum, bodo same sebi določile zmanjšanje izpustov, ki jih bo neko telo preverjalo vsakih pet let, začenši z letom 2023.
Do sem vse lepo in prav. A ko preverimo uresničljivost zastavljenih ciljev, opazimo očitne neskladnosti. Že pred konferenco je svoje cilje glede zmanjšanja izpustov objavilo 146 držav. Vsi ti cilji skupaj bi nas v tem stoletju pripeljali do segretja za okoli 3 stopinje Celzija nad predindustrijsko dobo. Vsekakor daleč od cilja 2 stopinji Celzija, da ne govorimo o 1,5 stopinje Celzija. Da je cilj 1,5 stopinje Celzija malodane fantazijski, priča že trenutno stanje, ki je približno 1 stopinjo Celzija nad predindustrijsko dobo. Poleg tega se zlasti oceani še niso povsem odzvali na spremenjene razmere v ozračju, zato bi se tudi v primeru takojšnje zaustavitve izpustov svetovno podnebje v naslednjih nekaj desetletjih še ogrelo za nekaj desetink stopinje Celzija.
Med bolj ostre kritike pariškega sporazuma gotovo sodi ugledni klimatolog James Hansen, dolgoletni vodja enega od glavnih svetovnih podnebnih raziskovalnih središč, v zadnjih letih pa podnebni aktivist, ki se zavzema za čimprejšnje in temeljito zmanjšanje izpustov. Po njegovih besedah gre pri sporazumu le za nesmiselno leporečenje, ključ do uspeha pa tiči v mednarodni obdavčitvi izpustov, kar bi privedlo do opuščanja vse dražjih fosilnih goriv.
Naomi Klein v svoji zadnji knjigi z naslovom To vse spremeni pravi, da zgolj zamenjava umazanih virov za proizvodnjo energije z zeleno energijo ne bo zadostovala za rešitev naše energijsko »zelo požrešne« civilizacije. Politika bi morala v svetovnem merilu narediti vse, kar je mogoče, da današnja fosilna goriva, ki so bila in so še vedno motor naše civilizacije, zamenjamo s čisto energijo in takoj preidemo v brezogljično družbo. To seveda pomeni popolno spremembo ekonomskega sistema in našega energijsko potratnega načina življenja. Če pogledamo v tej luči, srečanje svetovnega političnega vrha v Parizu konec leta 2015 svoje odgovornosti pred bodočimi rodovi zagotovo ni izpolnilo.
Sicer lahko hitro najdemo tudi razloge za neodločnost politikov. Kleinova v svoji knjigi navaja izsledke raziskave, ki so jo pred nedavnim izvedli strokovnjaki londonske organizacije Carbon Tracker Initiative. Sešteli so vse znane zaloge vseh državnih in zasebnih podjetij, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, in ugotovili, da je v nahajališčih nafte, plina in premoga, ki so jih podjetja že vknjižila kot svojo last, 2795 gigaton ogljika, katerega vrednost je približno 27 bilijonov ameriških dolarjev po tržnih cenah leta 2012, kar je več kot dvakratnik letnega BDP Združenih držav Amerike. V kolikor hočemo doseči cilj, da dvig temperature zraka ne bo presegel 2 stopinji Celzija, lahko po verodostojnih analizah do leta 2050 skurimo samo 565 gigaton ogljika. Torej je približno 80 odstotkov premoženja teh podjetij nasedla naložba. To je osnovni razlog za obotavljivost politikov in ni čudno, da se ta podjetja krčevito upirajo vsakršni zakonodaji, ki bi omejevala izpuste, in da denarno podpirajo gibanje zanikovalcev podnebnih sprememb.
Viri:– NOAA National Centers for Environmental Information, State of the Climate: Global Analysis for Annual 2015, published online January 2016, retrieved on January 28, 2016 from http://www.ncdc.noaa.gov/sotc/global/201513.– Levitus, S., et al. (2012), World, ocean heat content and thermosteric sea level change (0–2000 m), 1955–2010, Geophys. Res. Lett., 39, L10603, doi:10.1029/2012GL051106.– AGU, EOS Buzz Newsletter, 29 January 2016.– Naomi Klein, To vse spremeni, Mladinska knjiga, 2014.– Meteorološki arhiv ARSO Mojca Dolinar, Gregor Vertačnik, Jožef Roškar, Slovensko meteorološko društvo