Če se še ni do zdaj, se je njegov ustanovitelj, pred natanko 140 leti rojeni Peter Kozina, po katerem tržiška družba nosi ime, morda tokrat le obrnil v grobu.
Tragična Pekova zgodba se je spodbudno začela na začetku 20. stoletja. Kmalu po ustanovitvi trgovske družbe Hitzl&Kozina leta 1903, ki je prodajala čevlje in vrsto drugih izdelkov iz dežele Kranjske po Avstro-Ogrski, je Kozina šel svojo pot. V časih, ko je Tržič dobil železniško povezavo s svetom, je leta 1910 skupaj s šestimi družabniki ustanovil družbo Peter Kozina&Ko. Nasproti železniške postaje je kupil travnik, na njem leta 2011 zgradil tovarno in zaposlil 200 delavcev. Ravno železniška povezava je bila po prepričanju kustosinje v Muzejih radovljiške občine Tite Porenta, ki je lik in delo Kozine raziskala v magistrski nalogi, ključen dejavnik za postavitev čevljarske tovarne.
Med prvo svetovno vojno je imelo podjetje veliko naročil za vojaško obutev, cvetoči posli pa so Kozini omogočili, da je lahko leta 1917 izplačal družbenike. Po prvi svetovni vojni je postal največji proizvajalec čevljev v Kraljevini SHS. S posojili je v dvajsetih letih moderniziral družbo in širil lastno trgovsko mrežo. Na koncu se mu računi niso izšli brez ostanka: banke so leta 1928 prevzele podjetje, sam pa je lahko ostal na vodilnem položaju. Umrl je leta 1930. Po njegovi smrti se je lastništvo Peka večkrat zamenjalo. Po drugi svetovni vojni se je nacionalizirana družba sprva imenovala Triglav, nekaj let kasneje pa se je preimenovala v Peko.
Sledila je hitra ekspanzija, Peko je postal eden glavnih batov slovenskega gospodarstva. V osemdesetih letih je zaposloval več kot 5500 delavcev. Toda osamosvojitev Slovenije in izguba jugoslovanskega trga sta terjali svoj davek. V državah, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, je Peko izgubil preko 50 milijonov mark premoženja, v obliki trgovin, zalog in terjatev. V prvi polovici devetdesetih let se je izguba kopičila. Kaos se je približeval. Počilo je spomladi 1996. Če bi moral takrat Peko odpustiti vse delavce, bi to za Tržič pomenilo 70-odstotno brezposelnost. Dolgotrajna pogajanja z Gorenjsko banko in SKB banko o reprogramiranju dolgov, v katerih sta imela ključno vlogo takratni gospodarski minister Metod Dragonja, danes državni sekretar na finančnem ministrstvu, in Tone Rop, takratni minister za delo, so se začela. Namesto dolgoletnega direktorja Franca Grašiča je vodenje družbe prevzel Andrej Ferčej.
Ferčej se na čelu Peka ni obdržal dolgo. Že po nekaj mesecih ga je v začetku leta 1997 zamenjal Janez Bedina, ki je nekdanjega jugoslovanskega obutvenega velikana vodil že od leta 1974 do 1980. Podobno kot vsak od kasneje imenovanih direktorjev je tudi Bedina obljubljal poslovanje z dobičkom po letu ali dveh, kar pa se ni uresničilo.
Po številnih preobratih so upniki leta 1998 potrdili prisilno poravnavo. Zadolženost se je znižala s 5,2 milijarde tolarjev (21,7 milijona evrov) na 327 milijonov tolarjev (1,4 milijona evrov). Skupaj s Slovensko razvojno družbo (SRD) se je država z upniki dogovorila o pretvorbi 3,9 milijarde tolarjev (16,3 milijona evrov) dolgov v delnice Peka. Hkrati je država odkupila del dolga z obveznicami Republike Slovenije.
S tem manevrom so bili notranji lastniki, torej zaposleni, ki so do tistih časov obvladovali skoraj polovico delnic, pridobljenih s certifikati, razlastninjeni. Po novem je Republika Slovenija obvladovala 56 odstotkov delnic, Gorenjska banka 17 odstotkov, SRD 15 odstotkov, SKB 6 odstotkov, preostali lastniki pa so imeli skupaj šest odstotkov Pekovih delnic. Začela se je druga, poslovna faza sanacije.
Peko s Tomažem Lovšetom
Na začetku leta 1999 je skozi stranska vrata v Pekovo zgodbo vstopil Tomaž Lovše, širši javnosti poznan kot nekdanji lastnik Dinersa. Po Lovšetovih pojasnilih je bil Peko do njegovega prihoda socialistična fabrika, po uspešno zaključeni prisilni poravnavi in zaprtju by-pass podjetja pa je bila družba deležna tektonskih premikov. Na veliko se je vlagalo v marketing in lastno blagovno znamko, obnavljale in na novo kupovale so se prodajalne, prodajna mreža se je širila. Stroški so se zniževali, posamezni oddelki (na primer šivalnica) so se selili v BiH, delovna sila se je krčila. Od okoli 3000 delavcev v celotni skupini se je pod Lovšetom število zaposlenih znižalo za približno polovico.
»V do takrat privatiziranih hčerinskih družbah na Hrvaškem, v BiH in Makedoniji, ki so imele v lasti številne dobičkonosne prodajalne, smo ponovno kupili večinske lastniške deleže. S tem smo pridobili pomembne bilančne učinke in nadzor nad prodajo v Peku izdelane obutve. Kupili smo še ducat prodajaln na Češkem,« je povedal Lovše, ki je Peko do odstopa s položaja predsednika uprave vodil 22 mesecev.
»Peko se je približeval nujno potrebni drugi fazi finančne sanacije. Ker predlaganih ukrepov nadzorniki niso potrdili, smo se odločili za odstop. V proizvodnji sem želel imeti čiste račune, zato je bil eden od naših predlogov ločitev trgovine od proizvodnje,« se spominja Tomaž Lovše in poudarja, da so pod njegovim vodstvom Peko očistili razne navlake: »Teh uspehov mi ne more vzeti nihče.«
Takratni gospodarski minister Jože Zagožen je Lovšetov odstop pospremil z besedami, da če uprava ne bi odstopila, »bi jo zamenjali mi«. Kmalu po odhodu Lovšeta je bil Peko tarča kriminalistične preiskave. »Očitali so mi marsikaj, vendar mi niso mogli naprtiti ničesar. Želel sem le delati. V Peko sem prišel s svojim računalnikom, v družbi se nisem nikoli zaposlil.« Veliko prahu je dvigal podatek, da za vodenje Peka preko svojega podjetja prejema 20.000 nemških mark mesečno. Eden od očitkov policije pa je bil, da je zlorabil položaj in nenamensko trošil denar. »Toda, ali bi lahko pri prodaji čevljev konkuriral v trgovinah s podobo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja,« se v zvezi s temi očitki sprašuje Lovše.
Zlatko Kavčič, nekdanji predsednik uprave Gorenjske banke, upnice Peka, pa je Lovšetu med drugim očital nakup večje količine čevljev na vzhodu, ki jih Peku ni uspelo prodati. »Skupaj s prodajalnami na Češkem smo kupili tudi zaloge, katerih vrednost je bila zanemarljiva,« odgovarja Tomaž Lovše. Za Kavčiča je bil nesprejemljiv tudi Lovšetov predlog, da bi družba prodala nekaj trgovin in jih nato najela (sale and lease back). »Ker je morala Gorenjska banka v postopku prisilne poravnave dobršen delež terjatev do Peka spremeniti v osnovni kapital, je imel Kavčič z menoj neporavnane račune. Zato je bil do vsakega načrtovanega koraka kritičen, imel je svoje ideje. Takrat se je ponudila priložnost, da bi banka Hypo od Peka odkupila tri prodajalne in mu jih nato dala v najem. Če bi ta načrt uspel, bi s pridobljenimi sredstvi poplačali dolgove do Gorenjske banke, po odplačilu finančnega lizinga pa ponovno postali lastnik nepremičnin,« je dodal Lovše.
Pod drobnogledom kriminalistov in tožilcev
Po Lovšetovi kratki eri v Peku je vodenje družbe prevzela Marta Gorjup Brejc. Že kmalu je sledila druga prisilna poravna v nekaj letih, nova finančna injekcija je bila neizbežna. Med možnimi rešitvami se je omenjalo povezovanje z Alpino. Ti načrti se niso udejanjili, SRD in država pa sta v lastniški kapital konvertirala okoli 1,5 milijarde tolarjev (6,3 milijona evrov) dolgov. Takrat so na dan prišli podatki o visoki izgubi leta 2000, torej, ko je Peko še vodil Lovše. Ta je znašala dve milijardi tolarjev (8,3 milijona evrov), kar je bilo nekajkrat več od pričakovane. Tolikšno izgubo je Lovše pripisal čiščenju bilanc Marte Gorjup Brejc. »V času, ko sem pripravljal prisilno poravnavo, smo očistili bilance, vendar smo imeli pri tem malce zvezane roke. Če bi jih takrat očistili še bolj, bi bila potrebna bistveno višja dokapitalizacija. Marta Gorjup Brejc je bilance dodatno očistila in prevrednotila vse, kar je bilo možno prevrednotiti,« je pojasnil Lovše. Po njegovi oceni pri reševanju težav v Peku nikoli ni šlo za resno sanacijo, temveč predvsem za vzdrževanje socialnega miru. Peko je petnajst let umiral na obroke, premoženje je kopnelo, število zaposlenih se je zniževalo, je dodal.
Pod taktirko Gorjup Brejčeve so za Peko nastopili lepši časi. Izguba se je zniževala, leta 2003 se je družba izvlekla iz rdečih številk in več zaporednih let poslovala z dobičkom. Kritičen trenutek je nastopil leta 2010, ko so se začele razkrivati vprašljive prodaje Pekovih nepremičnin, ki v začetku devetdesetih let niso bile predmet lastninjenja oziroma vključene v otvoritveno bilanco družbe. To pomeni, da niso bile v Pekovi, temveč v državni lasti. S prodajo teh nepremičnin naj bi Gorjup Brejčeva izboljševala bilance družbe. Ravno zaradi prodaje nepremičnin je DSU, naslednik SRD, pridobil okoli 30 odstotkov delnic Peka, proti Marti Gorjup Brejc pa vložil kazensko ovadbo. Hkrati je ovadil tudi Lovšeta. Slednji je zatrdil, da ni prodal nobene Pekove prodajalne.
Vodja okrožnega državnega tožilstva v Kranju Marija Marinka Jeraj nam je pojasnila, da so ovadbo zavrgli, ker ni bil podan utemeljen sum, da sta osumljenca storila očitana kazniva dejanja, oziroma ker je kaznivo dejanje zastaralo. Poleg vprašljive prodaje nepremičnin so organe pregona in odkrivanja zaposlovali še izsledki posebne revizije. Toda sumi kaznivega dejanja pri nakupu informacijskega sistema in dokupnega programa obutve se niso potrdili, so povedali na kranjski policijski upravi. Po drugi strani pa so kriminalisti zaradi nepravilnostih pri svetovalnih pogodbah kazensko ovadili odgovorno osebo Peka (Marto Gorjup Brejc, op.p.). Kot smo pred leti razkrili v Dnevniku, so posebni revizorji ugotovili, da je Peko Odvetniški družbi Dobravc-Tatalovič&Kač od leta 2008 do 2010 nakazal preko 270.000 evrov. Ker ni bilo zbranih dovolj dokazov, da bi osumljenka storila kaznivo dejanje zlorabe položaja, je tožilstvo po opravljeni preiskavi od pregona odstopilo. V stik z Marto Gorjup Brejc nam ni uspelo stopiti, odvetnica Irena Dobravc Tatalovič pa je pojasnila, da je bila kazenska ovadba zoper nekdanjo predsednico uprave Peka popolnoma neutemeljena.
»V sodnem spisu ni bilo dokumentacije, ki jo je odvetniška družba mesečno posredovala Peku, iz katere je bila natančno razvidna vrsta, količina in vsebina opravljenih storitev (poročila o delu). Dejstvo je, da je sodišče poročila o delu dobilo šele, ko smo jih kot dokaz opravljenega dela v spis vložili mi, dejansko opravljanje del pa so potrdile številne zaslišane priče. Tudi sodna izvedenka, ki jo je postavilo sodišče, je v svojem mnenju jasno povedala, da so bile vse odvetniške storitve za družbe iz Skupine Peko dejansko opravljene in zaračunane skladno s pogodbo in zakonom o odvetniški tarifi. Pri tem je izrecno navedla, da Peko ni bil oškodovan,« je poudarila Irena Dobravc Tatalovič.
Robert Ličen stečaj Peka ocenjuje kot krajo
Po desetih letih vodenja Peka se je februarja 2011 na vodilni stol usedel Janez Sajovic. Nadzorniki pod vodstvom Roberta Lična, ki je kasneje predsedoval tudi nadzornemu svetu Darsa, so nekdanjo prvo damo družbe Marto Gorjup Brejc odstavili iz poslovno-ekonomskih razlogov. Proti koncu leta 2011 je Peko državo zaprosil za finančno injekcijo v višini 12 milijonov evrov, vendar v začetku leta 2012 prejel »le« šest milijonov evrov. Ta sredstva je družba porabila predvsem za poplačilo zapadlih obveznosti in nakupe materiala, za načrtovano sanacijo pa niso zadostovala. Mimogrede, po podatkih Slovenskega državnega holdinga (SDH) je država Peko od leta 1998 dokapitalizirala v skupni višini 33,4 milijona evrov. Roko na srce, večina tega zneska so predstavljale pretvorbe dolgov v lastniški kapital družbe.
Ličen je prepričan, da bi moral Peko že zdavnaj sprožiti likvidacijo, ne pa da je končal v stečaju. »Premoženje družbe namreč presega dolgove,« je opozoril. Medtem ko bi po njegovih ocenah v primeru likvidacije po poplačilu vseh dolgov ostalo milijon, dva ali tri milijone evrov premoženja za lastnike, stečaj ocenjuje kot krajo. Kot ključno težavo Peka je opredelil likvidnost. Družba deluje v delovno intenzivni panogi, material za izdelavo obutve pa je kupovala dvakrat letno. Ko so novi nadzorniki nastopili mandat, nadaljuje Ličen, so jim na Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) rekli, naj zdržijo eno leto, da bodo našli kupca. »Zdržali smo več, vendar na AUKN niso prav dobro vedeli, kaj s Pekom sploh narediti,« je dodal Ličen.
Na SDH so povedali, da so si v sodelovanju z upravo in nadzorniki Peka vseskozi prizadevali najti ustrezno rešitev in pri tem poskušali čim bolj aktivno vključevati vse deležnike. Zgolj dokapitalizacija za uspešno prestrukturiranje namreč ne bi zadostovala. Prav tako, kljub prizadevanjem SDH, pred tem pa nekdanjih državnih upravljalcev in družbe DSU, iskanje strateškega partnerja, ki bi družbo prevzel ali vsaj deloma vstopil v njeno delničarsko strukturo, ni bilo uspešno. AUKN je namreč že leta 2012 vodila postopek prodaje družbe Peko. Ko je bila konec decembra 2012 ukinjena, je njene naloge prevzela Slovenska odškodninska družba (Sod).
Marca 2013 je država izbrala najboljšega ponudnika za nakup Peka. To je bila hrvaška družba Osimpex, vendar pa vlada soglasja k prodaji ni podala, so pojasnili na SDH. Med drugim zato, ker je državni sekretar v kabinetu premierke Alenke Bratušek Gašpar Gašpar Mišič od Osimpexa zahteval trdnejše zaveze glede ohranjanja števila zaposlenih. Ker jih Osimpex ni predložil, je kupčija propadla. Zato je pet od šestih nadzornikov, vključno z Ličnom, odstopilo.
Vidljivost se je zoževala, stečaj se je zdel neizogiben. Podobno kot Marto Gorjup Brejc je nova posadka nadzornikov, ki jim je predsedoval Slavko Despotovič, Sajovica odstavila zaradi ekonomsko-poslovnih razlogov. Za ta korak so se odločili, ker je načrtovana sanacija potekala prepočasi, Sajovičev obstanek na čelu družbe pa je bil odvisen od kakovosti izdelanega sanacijskega načrta. Namesto Sajovica, ki se na naše klice v zadnjih dneh ni odzival, je vodenje Peka sredi leta 2013 prevzel Despotovič.
»Ko sem prevzel vodenje Peka, je bila družba klinično mrtva. Država me je vprašala, ali lahko rešim Peko, in odgovoril sem, da lahko. Sanacijo so podpirale tudi banke upnice. Dejali so nam, poskušajte se prebiti do konca leta 2013, pa bo že nekako.« Novembra 2013 se je Despotovič z NLB dogovoril o podaljšanju pogodbe o akreditivu za financiranje proizvodnje v višini 900.000 evrov in moratoriju na odplačevanje posojil, mesec kasneje pa predstavil triletni načrt dela. Pogodba je bila odobrena in leta 2014 se je tekoča proizvodnja odvijala nemoteno, naročila so se krepila, kolekcija pa je bila dobro sprejeta. Bili so meseci, ko je Peko že posloval z dobičkom, se spominja Despotovič. Ko je bilo treba proti koncu leta 2014 podaljšati moratorije na odplačevanje posojil in pogodbe za akreditiv, pa so pri NLB nastopile težave. Nujno potrebnih nekaj sto tisoč evrov, da bi stroji tekli s polno paro, Peku ni hotel več posoditi nihče.
Po zatrjevanju NLB so Peku sredi aprila 2015 odobrili kratkoročni revolving kredit za kritje akreditivov v višini 700.000 evrov z namenom financiranja nove jesensko-zimske kolekcije, a je sklenitev posla uprava zavrnila. Po drugi strani pa je Despotovič pojasnil, da je NLB za kritje akreditivov zahtevala nesprejemljive pogoje zavarovanja. »Po predlogu NLB bi morale namreč vse banke, ki so financirale poslovanje Peka, sodelovati pri kratkoročnem posojilu v sorazmernem deležu njihove izpostavljenosti. Takšen predlog za nobeno od bank ni bil sprejemljiv,« je dejal Despotovič. Prvotna želena sredstva v višini 700.000 do 800.000 evrov so do maja lani v Peku prepolovili. Toda takrat je NLB predlagala, da bi Peko v zameno za akreditiv zastavil celotno hčerinsko družbo PGP Inde. »Ker mi je več oseb, vključno z zaposlenimi na SDH, svetovalo, da bi takšen korak lahko botroval očitkom o oškodovanju preostalih upnikov, je bil zame nesprejemljiv.« Despotovič je sicer v tistem času načrtoval prodajo PGP Inde, ki proizvaja podplate, vendar banke niso več dovolile nikakršne odtujitve sredstev.
Če bi Peko dobil akreditiv, na podlagi katerega bi lahko nabavil material za izdelavo obutve, bi po oceni Despotoviča lahko preživel. Po zaprtju šivalnice oziroma selitvi na jug, v države s cenejšo delovno silo, so bili po Despotovičevih ocenah vzpostavljeni solidni temelji, da Peko postane dolgoročno delujoče podjetje. »V Sloveniji bi ostali razvoj, oblikovanje, montaža in prodaja, s čimer bi lahko uspešno konkurirali. V letošnjem letu bi bil Peko že sposoben sam financirati svoje poslovanje. Na žalost pa so nas v teku na sto metrov spotaknili zadnjih deset metrov,« je opozoril Despotovič. Pri tem je poudaril, da je bila lanska kolekcija jesen-zima dobro sprejeta, kot je seznanjen, pa tudi letošnja pomlad-poletje.
Bankirji sanacijskega načrta niso podprli
Po odstopu nekaterih nadzornikov lani spomladi je vodenje nadzornega sveta prevzel Andrej Šušteršič. Ta sprva ni nameraval zamenjati temperamentnega Despotoviča, vendar je bilo spor med njim in SDH, še bolj pa z NLB, težko razrešiti. Zato je iskal novega predsednika uprave. Na koncu je bil izbran Matjaž Delopst, ki je pred tem vodil Alpino.
S spremembo vodstva jeseni 2015, ko je vodenje družbe prevzel strokovnjak iz obutvene industrije, Delopst, je družba dobila strokovno vodstvo z izkušnjami iz čevljarske industrije, so pojasnili na SDH. Pripravljen je bil nov poslovni model in na njegovi osnovi sanacijski načrt, ki je bil konec leta 2015 predstavljen lastnikom in bankam. Koncept reševanja družbe je predvideval sodelovanje vseh deležnikov, tako lastnikov kot finančnih upnikov. Poleg dokapitalizacije družbe v denarju, delne konverzije dolga v kapital in delnega odpisa poslovnih dolgov je predvideval tudi zagotovitev svežih likvidnih sredstev v obliki posojila. Le celota izvedenih ukrepov bi omogočila vzpostavitev novega poslovnega modela, poravnavo starih obveznosti skladno s predvideno prisilno poravnavo ter zadosten obratni kapital za optimalno nadaljevanje poslovanja družbe, so pojasnili na SDH. Pri tem je veliko oviro za uspešno prestrukturiranje predstavljalo tudi pomanjkanje prostih sredstev družbe, ki bi lahko služila za zavarovanje novih posojil.
Po predstavitvi načrta prestrukturiranja vsem delničarjem in bankam upnicam v začetku januarja 2016 slednji načrta niso podprli. Brez pripravljenosti bank, da spremenijo del svojih terjatev v kapital in družbi zagotovijo novo posojilo, predvidena dokapitalizacija s strani države kot enega od delničarjev ni dopustna niti zadostna, so dodali na SDH.
Marsikdo je krivca za stečaj Peka videl v Novi Ljubljanski banki. A v NLB so opozorili, da niso največji upnik Peka, niti v družbi nimajo lastniškega deleža, za razliko od ostalih finančnih upnikov. »Zato ne moremo pristati na to, da se krivca za nastalo situacijo išče le v eni izmed bank, ki je ocenila, da je načrt poslovanja Peka nerealen in bi za banko najverjetneje pomenil izgubo denarja. Nikakor ni bila samo NLB tista banka, ki je ocenila, da načrt ni vzdržen in ga tako ni mogoče financirati. Enako so namreč ocenile vse banke, vključene v proces prestukturiranja Peka,« so dejali v NLB.
Kljub scenariju, ki smo mu bili priča, je Šušteršič na podlagi Delopstovega sanacijskega načrta verjel v rešitev Peka. »Na podlagi tega načrta smo potrdili kratkoročni in srednjeročni načrt poslovanja,« je povedal Šušteršič. V primeru izvedbe tega scenarija bi se v države nekdanje Jugoslavije preselil dobršen del proizvodnje obutve, v Sloveniji pa bi ostali razvoj, inženiring, logistika in prodaja.
Eden od zadnjih članov nadzornega sveta Peka je bil generalni sekretar sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije (STUPIS) Anton Rozman, v preteklosti vrsto let zaposlen v Peku, kjer je bil tudi profesionalni predsednik sindikata. Po njegovih besedah Peko v zadnjih nekaj letih ni izkazal napredka, vse uprave pa so se pritoževale, da nimajo nujno potrebnih likvidnih sredstev. Nenehno se je živelo iz rok v usta, izgube pa so načenjale kapital. »Sajovic, na primer, je prodal hčerinsko družbo v BiH in več trgovskih prodajaln, na katerih niso bile vknjižene hipoteke. Del tako pridobljenih sredstev je Peko porabil za poplačilo dolgov bankam in DSU, del pa mu je ostal za financiranje proizvodnje. Ob obstoječi organizaciji poslovanja se Peko ni bil sposoben financirati iz poslovanja,« je dejal Rozman in opozoril, da se navkljub vsemu ne more znebiti občutka, da bi stečaj nekomu lahko ustrezal.
Načrt, ki ga je pripravil Delopst, je predvideval dokapitalizacijo Peka v višini okoli 4,4 milijona evrov. Po Rozmanovem prepričanju je bil Delopstov sanacijski načrt »ziheraški«. »Zamerim mu, da predlagani znesek dokapitalizacije ni bil nižji. Res je, da bi bil v tem primeru načrt bolj tvegan, vendar pa bi nižji znesek dokapitalizacije lastnike in bankirje lažje prepričal, da bi se lotili reševanja Peka.« Na naše prošnje za komentar dogajanj okrog zadnjega poglavja Pekove zgodbe se Delopst ni odzval.
Medtem ko je marsikdo pozdravil stečaj Peka, so zaposleni do zadnjega trenutka upali na boljši jutri. »Če bi nam banka lani odobrila 750.000 evrov posojila, tako kot je načrtovala uprava, bi Peko še danes deloval,« je dejala zadnja predsednica Pekovega sindikata Sandra Lang. Dodala je, da se je moralo nekaj dogajati v ozadju, kaj natančno, pa ne ve. Sandra Lang, ki se je v Peku zaposlila pred 34 leti kot proizvodna delavka, ob delu končala srednjo šolo in napredovala, je sicer v Tržiču zamenjala deset direktorjev.
Eno od vprašanj, ki se ob tem zastavljajo, je, kaj je ob zadnjih vzdihljajih Peka počel minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. »Opravil sem številne sestanke, obiskal podjetje, premlel prenekateri scenarij ter se pogovarjal tako s prejšnjim kot novim vodstvom, iskal rešitve med kolegi gospodarstveniki, kolegi ministri in znotraj nadzornega sveta SDH. Vendar pa je treba biti pri reševanju vsakega podjetja, ne samo Peka, predvsem realen,« je odgovoril Počivalšek. Po njegovem prepričanju se mora država obnašati kot dober gospodar, kot odgovoren investitor. Pri Peku žal niso mogli upravičiti dodatne dokapitalizacije, manjši zneski pa ga ne bi rešili, temveč bi zgolj podaljšali agonijo, je dodal.
Dejstvo je torej, da je bankirjem in lastnikom zmanjkalo dobre volje. Pri Pekovem bridkem koncu je prevladala igra številk, ne pa več kot stoletna tradicija in 156 človeških duš, ki so bile na koncu prisiljene ostati brez zaposlitve.
