Američani, vsaj tako sem jaz to dojel, preprosto ne verjamejo v klasično, neposredno demokracijo. Temeljni evropski koncept – po katerem bi bil zmagovalec volitev kratko malo tisti, ki med sto petdesetimi milijoni državljanov z volilno pravico dobi največ glasov – se Američanom zdi precej nezanesljiv, saj implicira, da je vsak glas enakovreden, in bi se teoretično lahko zgodilo, da nekdo postane predsednik z enim samcatim glasom več od protikandidata. Po tej smešni evropski logiki bi na predsedniških volitvah leta 2000 na primer zmagal demokratski kandidat Al Gore, ki je v vseh zveznih državah zbral celo pol milijona glasov več od zmagovalca Georgea W. Busha.
Nam v Evropi je to samoumevno, Američanom pa ne: če bi bilo v resnici tako, če bi neposredno odločali volilci z volilno pravico in če bi teoretično odločal en samcat glas, čigav bi bil ta glas? Kdo bi bil ta eden, ki bi odločal o predsedniku ZDA? Bi bil to kak bogataš iz uprave Exxona ali kakšna revna Mehičanka iz Santa Feja? Zdaj razumete?
Če vam še vedno ni jasno, so nam ta koncept kar najbolj nazorno predstavile volitve strankarskih predsedniških kandidatov, ki so se te dni začele v Iowi, kjer so člani Demokratske stranke izbirali med glavnima predsedniškima kandidatoma svoje stranke, nekdanjo prvo damo in državno sekretarko Hillary Rodham Clinton ter senatorjem iz Vermonta, Bernardom »Berniejem« Sandersom.
Bernie, nova zvezda ameriške politike, je zanimiv človek. Neodvisni poslanec z najdaljšim stažem v vsej zgodovini ameriškega kongresa je pravzaprav klasičen evropski socialist skandinavskega tipa, ki je do včeraj prepovedano besedo »socializem« spektakularno vrnil v ameriški javni govor. Zato ni presenetljivo, da je pred začetkom strankarske kampanje njegov zaostanek za klasično demokratsko liberalko Hillary Clinton znašal strašanskih štirideset odstotkov, z naravnost eksotičnimi možnostmi za uspeh: Sandersove teme so socialna enakost, zdravstveno zavarovanje, rasna diskriminacija, pravice homoseksualcev, plačan porodniški dopust, podnebne spremembe, državni nadzor nad državljani ali ameriški intervencionizem na Bližnjem vzhodu, še posebej pa – boj proti korupciji in reforma sistema financiranja volilnih kampanj.
Za nas iz Evrope, ki ameriške volitve spremljamo s pomenljivim prikimavanjem in se pretvarjamo, kot da vse razumemo, je bilo zato strašansko zabavno gledati soočenja demokratskih kandidatov, na katerih je Sanders naciji obljubljal, da njegov finančni minister ne bo z Wall Streeta, na primer iz zloglasnega Goldmana Sachsa, od koder so doslej prihajali finančni ministri tako demokratskih kot republikanskih administracij in od koder je – nota bene – tudi Hillary Clinton samo za to strankarsko kampanjo dobila več kot pol milijona dolarjev.
Smešna se tako zdi tudi primerjava petih največjih posameznih donatorjev njunih kampanj: medtem ko je največji sponzor nekdanje prve dame, korporacija Saban Capital Group Clintonovi vplačala dva milijona dolarjev, preostala četverica pa še štiri milijone in pol, je pet največjih Sandersovih donatorjev – med katerimi sta, zanimivo, dve univerzi – njegovi kampanji pomagalo z vsega skupaj sto tisoč dolarji: Clintonova je, skratka, v tem volilnem boju razpolagala s petinšestdesetkrat več denarja!
Ameriškim volilcem, se zdi, pa je očitno prekipelo, da jim debeli menedžerji iz upravnih odborov bank, borz, skladov, zavarovalnic in finančnih gigantov izbirajo predsednike, in rezultati strankarskih volitev so v Iowi analitike ujeli povsem nepripravljene: rezultati Hillary Clinton in Bernieja Sandersa, smo brali v časopisih, so bili v Iowi tako tesno izenačeni, da so prejšnji torek v West Davenportu zmagovalca izbirali – z metom kovanca.
Z metom kovanca?!
Jaz, recimo, nisem imel pojma – niti ne poznam nikogar, ki bi to vedel – da v takšnih situacijah v ZDA mečejo kovanec. Američani, kot vidite, zares fundamentalno ne verjamejo v klasično, neposredno demokracijo: razlika med Hillary in Berniejem v West Davenportu je bila malo manj kot odstotek – še vedno povsem dovolj, da bi po evropskih kriterijih razglasili zmagovalca – toda v ZDA, naj spomnim, temu konceptu ne zaupajo. Ko je gospa iz volilne komisije ugotovila, da je razlika med kandidatoma zelo tesna, je iz denarnice vzela kovanec za en dolar – prisežem, gledal sem po televiziji – vprašala kandidata, kdo bo vzel »cifro« in kdo »moža«, in vrgla kovanec v zrak.
Osuplo sem gledal, kako se Hillary Clinton sklanja, da bi videla, na katero stran je padel kovanec, nato pa skače z rokami v zrak in slavi zmago. In osuplo sem potem poslušal, da to sploh ni bilo prvič: Clintonova in Sanders sta bila v Iowi tako izenačena, da je bilo to pravzaprav že šestič, da so metali kovanec. In seveda je šestič padel na Hillaryjino stran.
Nič ne pomagajo Bernieju Sandersu glasovi, ki jih je senzacionalno dobil, nič ne pomagajo bitke proti velikim korporacijam in skorumpiranemu volilnemu sistemu: o zmagovalcu je spet odločil denar.
Hillary Clinton ga ima, kot vidimo, na odmet.
