No, če zame ne najdejo razlage, zakaj bi lahko dobila nagradico Prešernovega sklada, jim jo lahko napišem tudi sama. Mogoče imam celo že napisano. Mogoče imam napisan celo zahvalni govor in morda se mi že leta v omari skriva draga obleka posebej za to priložnost. Če bi bilo to res, zagotovo ne bi bila edina. Saj veste, kakšni smo Slovenci. Nimamo radi presenečenj. Samo poglejte, kako nas tolčejo. Več kot sedemsto beguncev, na kar smo bili odlično pripravljeni?! Presenečenje! Recesija več kot pet let?! Fak! Presenečenje! Vlada (katerakoli), ki smo jo izvolili, tudi nima za burek?! Ups! Presenečenje! Ta politik ali gospodarstvenik (vseeno kateri) je baraba! Kako?! Nemogoče! Pa samo dvajset let je kradel! Kljub temu, da nam nikoli ne uspe, želimo biti vedno vnaprej pripravljeni. Tudi v tem primeru. A si sploh lahko predstavljate to sramoto, da te Prešernova nagrada doleti nič hudega sluteč?!
Proslave ob tem dogodku občasno gledam iz istih razlogov kot vsi ostali, da lahko naslednji dan s prijatelji pokomentiram, kako strašno za en drek je bila, tistim, ki so sodelovali na njej, pa rečem, če bog ne daj naletim nanje, da še nikoli ni bila boljša. Da »je bila metaforično iz podzavestnega aspekta prikaz narodove globoke skupinske krivde zaradi izgube očeta, ki nas je doletela ob smrti kralja Matjaža, in hkrati izraža hrepenenje po stiku z božanskim«. A zdaj vidite, da sem popolnoma pripravljena na podelitev?
Priznam, da nekaj proslav sploh ni bilo slabih, še posebej tistih, v katere so bili vpleteni moji prijatelji. Ostalo pa – bljak! Kot avtorji namreč kolobarijo eni in isti, ki so pač všečni trenutno vladajoči eliti. Sama se rajši vržem pod slap Savica, kot da bi pisala scenarij zanjo! Samo naj si me drznejo prositi nekaj tako nezaslišanega?! Bodo že videli, koliko jim bom zaračunala! Vsaj sto evrov! Morda boste celo rekli, da nisem pretirano navdušena nad Prešernovimi nagradami, zato ker sem fovš, ker je sama še nisem dobila?! Nimate pojma! Nisem fovš, ampak sem nadtotalno fovš!!! In užaljena. In prizadeta. S tem, ko ne pridem niti v ožji izbor te klinčeve sterilne, ozko usmerjene in predvidljive žirije, ki je trenutno na vrsti (čeprav se mi zdi, da je že od prve podelitve naprej ista).
Nikoli ne pride na vrsto nič norega, drugačnega, pogumnega, mladega in nikoli – bog ne daj – zabavnega. Ali pa na primer nekaj takega kot jaz. Seveda govorim o nagradah sklada. Pa ne, da si je tisti, ki so jih dobili doslej, niso zaslužili, večina si jih zagotovo je, vendar si je takšno število težko zapomniti, saj si še večine teh, ki so dobili glavno, ne zapomnimo niti do aprila! Ha ha! Mene bi si zapomnili! Bi že poskrbela za to. V vsakem intervjuju bi moralo že v nadnaslovu pisati na primer »Prešernova nagrajenka Desa Muck je bila na obisku v Vevčah« ali »Recept za bujto repo Prešernove nagrajenke Dese Muck«! A si predstavljate, draga komisija, kakšne reklama bi bila to za vas?!
Letos pa še nov udarec za moj ego! Ta veliko je dobil Partljič (pa seveda še dolgoletni direktor filharmonije, ki mu iz srca čestitam)! A zdaj pa še Partljič?! Partljič?!!! Ja, tisti Partljič! Partljič? To je namreč tisti Partljič, ki je zabaval nas in svoje kolege v parlamentu in bleknil tudi kakšno traparijo, pa tudi kakšno staro modrost, in njegova najbolj modra politična poteza je bila zagotovo ta, da se je kot poslanec tudi upokojil. Seveda ves čas ni niti za hip dajal vtisa, da bi bil primeren za glavno slovensko kulturno nagrado. Za slovensko gledališče je napisal nekaj ne preveč posrečenih komedij, ampak ljudje so jih čisto radi gledali. Tudi kakšno TV-nadaljevanko je zakrivil, »Ščuke …« na primer, ki so bile nadvse priljubljene.
Potem pa … spomnila sem se, ko sem šla v ljubljansko Dramo prvič gledat Moj ata, socialistični kulak, in sem bila tako očarana, da me je pribilo na stol. Kakšno poznavanje človeškega srca! Kako pretanjeno s toplino in naklonjenostjo prikazano, da smo vsi krvavi pod kožo. Kako veličasten, velikanski humor!!! Potem sem šla stvar gledat še nekajkrat, da sem se v svojem občudovanju Partljičeve virtuoznosti lahko toliko sprostila, da sem se tudi smejala. Film žal ni dosegel kvalitete odrske uprizoritve, vendar še vedno dovolj, da je bil zelo dober in da smo ga Slovenci posvojili, tako nekako kot Cvetje v jeseni. Kar nekaj mojih prijateljev zna cel film na pamet. In medtem ko včasih na žurih preigravamo cele odlomke in se krohotamo ob besedah Maleka, pa Volge, Mimike, pa učiteljice in vseh ostalih, tudi v vsakdanjem življenju uporabljamo fraze kot »V socializmu koljemo na črno, v komunizmu pa bomo javno klali«, pa tudi pozdravljamo se s: »Kaj ne znaš več krščansko pozdraviti, Malek?« Pri tem včasih pozabimo, da so te mojstrovine delo tistega Partljiča, s tem pa mu dajemo tudi največje priznanje nekega naroda svojemu umetniku. Partljič je očitno še za svojega življenja ponarodel. Njegovi liki stojijo ob boku Krjavlja, Črtomira, Butalcev in Cankarjevih likov.
Partljič me je dotolkel s svojo mladinsko in otroško literaturo (ki pri tako resnih rečeh, kot je Prešernova, nima kaj iskati, razen če gre za ilustracijo). Ob knjigah Hotel sem prijeti sonce ali Kako sem slišal travo rasti sem bila čisto prevzeta. Tudi tedaj, ko je ob mariborski vstaji resnično prizadeto govoril o svojem mestu in narodu, bi se najraje odpeljala tja in ga kušnila na krompirjasti nos bivšega alkoholika. Tudi to je bil, ja. Za slovenskega pisatelja nič neobičajnega, razen tega, da je bivši.
Zame je Partljič car, čeprav je bil pogosto v svojem življenju tudi konvencionalen, pa malce stolčkarski … dobro se je pač znašel, in mnogi mu to zamerijo. Sama mu zamerim predvsem to, da se v nobeni od komisij za razne nagrade, v katerih konstantno vedri, ni spomnil name. Na, pa sem si pravkar zapravila še to možnost! No, morda pa ne. Saj vemo, da te v Sloveniji začnejo resno jemati šele, ko prebiješ določeno starost. Pri tem bi rada opozorila odgovorne, da sem jih lani dopolnila šestdeset in pospešeno hitim proti sedemdesetim. Tudi glede druge možnosti, da jo dobiš, ko si resno bolan in grozi, da ne boš več dolgo, bi rada omenila, da sem dolgoletni sladkorni bolnik s hipertenzijo in zmanjšanim delovanjem ščitnice. Da jih ne bi kaj presenetilo… Samo povem pač.
Sicer pa ni čisto res, da nikoli nisem dobila nobene nagrade. Nagrado Moja najljubša knjiga sva izmenično dobivala s Primožem Suhodolčanom skoraj vsako leto. Zato so vedno znova dodajali nova pravila, s katerimi bi nama to preprečili, pa jim ni uspelo. Slovenski otroci so še vedno navdušeno glasovali za naju. Zato so morali nagrado pač ukiniti. Eno ali dve strokovni nagradi pa sem dobila na začetku svoje kariere, ko se še ni vedelo, da bom tako trmasto vztrajala pri vrhu branosti. Sicer se pa tudi ljudje v komisijah pospešeno starajo in morda me tisti, ki me zdaj črtijo, zaradi senilnosti takrat ne bodo več prepoznali. Na, zdaj sem si pa dokončno zapravila možnost za kakšno umetniško nagrado in lahko računam samo še na Bloudkovo. Ja, porkaduš!
Je pa še en razlog, da se veselim Partljičeve velike nagrade. Zna biti, da ne bo tako kot vsi dosedanji nagrajenci mrko strmel z odra na nas in nam celo uro žugal, kakšni bedni zavoženci in reve smo Slovenci. Vsaj upam, da bo tako. Čeprav… V vsakem slovenskem umetniku se skozi življenje nabere veliko krivic in grenkobe in razočaranj, in če ti dajo enkrat priliko, da to vsem poveš v ksiht… Hja, težko se je upreti, tako da: Tone, zdrž'! Saj veš, kaj je rekla tvoja Mimika: »V komunizmu bo vse, tudi puding…« Tole nikakor ni komunizem, a zajemaj svoj puding z veliko žlico! Zaslužil si ga. Veselim se tudi kakšne večje ulice s tvojim imenom v Mariboru, toda naj do takrat preteče neskončno veliko Drave!
