Miodrag Kostić: Za device velja, da smo hladne in preračunljive

Med drugim je lastnik treh tovarn sladkorja, ki ga izvaža v vrsto držav, je tudi eden vodilnih trgovcev z žitom v tem delu Evrope, v Srbiji in Ukrajini ima v lasti 50.000 hektarjev kmetijskih površin, ukvarja pa se, kot rečeno, tudi z bančništvom. V lasti ima med drugim tudi družbo Carnex, ki se ukvarja s proizvodnjo mesa in mesnih izdelkov. V prvem in ekskluzivnem pogovoru za slovenske medije je razkril svojo poslovno pot in načrte, ki jih ima pri nas.

Z njim smo se pogovarjali v Portorožu, kamor je priletel s svojim zasebnim letalom. Od slovenskih poslovnežev pozna Sandija Češka in Mirka Tuša, s katerim, se kot pravi, pogovarja predvsem o skupni ljubezni do adrenalinskih športov, o poslu pa ne. Kostić zanika zanimanje za del Tuševega imperija, ki je naprodaj, prav tako pravi, da za zdaj na njegovi mizi ni predloga o investiciji v ljubljanske Stožice.

Nisem prvič pri vas. V Sloveniji sem sklepal posle že mnogo prej; zdaj že skoraj davnega leta 1984 sem namreč pri vas sklenil svojo prvo pogodbo. S podjetništvom sem začel ukvarjati takoj po končani fakulteti in svoj prvi posel sem kot zasebnik sklenil v Celju, z družbo Emo in z njo sodeloval kar nekaj naslednjih let.

Zastopal sem Weishaupt, podjetje, ki je poznano predvsem po proizvodnji gorilcev za velike industrijske pogone.

MK Group je diverzificiran holding, ki se ukvarja z različnimi dejavnostmi, med drugim smo navzoči v poljedelstvu, živilski industriji, turizmu, bančništvu. Odločitev, da kupimo portoroški hotel Kempinski Palace, kjer se zdajle pogovarjava, ni torej nič neobičajnega. To je že naš šesti hotel; v naši strategiji je sicer zapisano, da bomo oblikovali portfelj najmanj desetih hotelov. To je namreč najnižje število hotelov, ki omogoča resno optimizacijo stroškov. Sprašujete me o stikih s Savo, verjemite mi, sploh ne vem, kakšna družba je to. Nikoli nisem komuniciral z nikomer iz Save, kolikor vem, je bil objavljen oglas za prodajo, ki je bil odprt več mesecev, če ne skoraj leto dni. Sam sem bil pred tem gost hotela, vanj sem se preprosto zaljubil in nato prek Erste Bank povsem naključno izvedel, da se Kempinski Palace v Portorožu prodaja.

Lahko pa vam povem, da ta hotel ni naša edina akvizicijska tarča. Poteka že tudi postopek nakupa hotela na drugi strani Piranskega zaliva, hotela Kempinski v Savudriji, in Istrabenzovega hotela Adriatic v Opatiji. Zanimajo nas tudi črnogorske turistične zmogljivosti. Dejansko smo v hotelirstvu navzoči v celotni regiji.

Kempinski je nedvomno prepoznavna blagovna znamka, ki jo absolutno spoštujem. Po pogodbi z nekdanjim lastnikom, družbo Istrabenz, velja, da se z menjavo lastnika lahko spremeni tudi pogodba s Kempinskim. Za zdaj pa blagovna znamka Kempinski v Portorožu ostaja.

Pomembno dejstvo je, da je hotel perfektno obnovljen, da niso potrebna nobena večja vlaganja, morda bi bilo treba nekoliko razširiti spa ter seveda omogočiti kvalitetnejši dostop gostov hotela na plažo, saj trenutna ureditev za tako luksuzen hotel ni primerna. In absolutno je jasno, to poudarjam, da njegovi finančni kazalniki niso dobri in se bodo morali občutno popraviti.

V bistvu sem prijetno presenečen nad ravnijo stroškov. Zdi se, da manjkajo le prihodki oziroma je absolutno nujna večja zasedenost hotela. Število nočitev se bo moralo povečati. Zdajšnja zasedenost, ki je nižja od 50 odstotkov, se bo morala z boljšo prodajo precej povečati, zasedenost mora biti vsaj 65-odstotna. To predvsem manjka.

To se pa strinjam, a tukaj govoriva že o kraju kot turistični destinaciji, ki jo je treba izboljšati, s tem bo avtomatično prišlo tudi več gostov. Če je lahko Črna gora prišla do sedanjih številk obiska, lahko tudi Portorož. V to verjamem.

Težava vseh hotelov v regiji je, da so ali v hribih ali ob morju. Ne govorim o mestnih hotelih. Težava hotelov v hribih je, da morajo izboljšati zasedenost zunaj zimske sezone, hotelov ob morju pa, kako imeti goste zunaj poletne sezone. Kot veste, je največji strošek v hotelskem poslu »strošek« delovne sile. In če lahko optimizirate ta strošek, je to pomembna sinergija, ki lahko občutno zniža stroške, o katerih govorim. Top menedžment bo gotovo pomembno optimiziran. Verjemite mi, govorim o resnem prihranku.

MK Group ima pet tisoč zaposlenih in 75 delujočih družb, nad katerimi je krovni holding, v okviru katerega poseben oddelek skrbno pregleduje projekte, v katere bi se splačalo investirati in v katere ne. Povedal sem vam za tri, ki so nas zanimali, ali so morda moji sodelavci našli še kakšnega, trenutno ne vem, do mene namreč predlog, da bi odločali o tem na najvišji ravni skupine, ni prišel.

Poznam Mirka Tuša in Sandija Češka, poznam lastnika ljubljanske restavracije As Svetozarja Raspopovića, ampak z njimi ne poslujem.

Ne, ne drži. Ta naložba me ne zanima. Z Mirkom Tušem se pogovarjava predvsem o kolesarjenju, športu, adrenalinu. O poslu pa skorajda ne. Z obema se je zelo težko pogoditi. (smeh)

Res je, kar se tega tiče, sem ekstremist, rad imam adrenalin, skačem s padalom, kajtam, potapljam se, rad imam hitro vožnjo...

Vozim porsche cayenne. Bi vas pa prosil, da mi dovolite ohraniti zasebnost in ostaneva pri temah, ki so vezane na poslovanje mojih podjetij!

Ne bom. Oziroma ne kupujem tudi banke DBS. V naslednjem koraku me zanima povečanje deleža v Gorenjski banki; če bo cena primerna, če bomo pridobili ustrezna soglasja Banke Slovenije in ostalih regulatorjev, seveda, sem interesent. MK Group ima v lasti Aik banko, ki je peta največja v Srbiji, smo pa hkrati stroškovno najbolj učinkovita banka v Srbiji. Dobiček na zaposlenega je najvišji v državi, nismo torej največji, smo pa v bančništvu najboljši oziroma najbolj učinkoviti. V teh težkih časih je res, da se stroškovno učinkovite banke, pa ne le te, tudi stroškovno učinkovite gospodarske družbe, pojavljajo kot konsolidatorji trga. Prepričan sem, da je Aik banka lahko konsolidator v regiji, mislim namreč, da bo težko igrala neko pomembnejšo vlogo, če ne bo prestopila srbskih meja, pa ne govorim le o Sloveniji, pač pa tudi o hrvaškem in črnogorskem bančnem trgu. Če pogledate razvoj MK Group v zadnjih tridesetih letih: skoraj ničesar nismo prodali, rastemo organsko, nismo prezadolženi, vse družbe, ki smo jih prevzeli v preteklosti, še vedno delujejo in dajejo kruh več kot 5000 zaposlenim in njihovim družinam.

Slamnati kupec nisem nikoli bil in nikoli ne bom. To so tako bizarne špekulacije, da jih ne bi niti komentiral.

Sam sem v Srbiji v povprečju le kakšne tri mesece na leto, poslujem in živim namreč med Dubajem, Londonom, Ženevo in Kijevom. Prepričan sem, da bo minister glede na naše delo in upravljanje hotela ugotovil, da nismo Balkanci v slabšalnem smislu. Smo regionalno podjetje, ki želi biti vpeto v trge EU. Solastnik naše skupine je tudi EBRD, glavni financerji pa so mednarodne institucije, kot so IFC, EBRD, Nizozemska razvojna banka in podobno. Drugi odgovori pa bodo prišli s časom.

V našem investicijskem odboru o tem še nismo razpravljali, vem za projekt, poznam Stožice, a v tem trenutku ga ne vidim kot našega.

Novinarji pišete o meni marsikaj. Lahko govorim le o uradnih podatkih, konsolidirano je moja skupina vredna nekaj več kot 800 milijonov evrov.

Ne morem izvirati iz podjetniške družine, saj podjetništva v času SFRJ sploh ni bilo. Tedaj so bili samo delavski razred in direktorji. Rojen sem namreč leta 1959. Svojo podjetniško pot sem začel praktično iz nič.

Tudi meni pravijo, da sem tajkun, ampak za vse, ki so nekaj dosegli, se tako slabšalno govori.

Leta 1983 sem končal fakulteto in takoj odprl svoje podjetje, in sicer s pomočjo svoje mame, ki je komaj prepričala očeta, da je vzel hipotekarno posojilo na družinsko hišo. Tako sem dobil 40 tisoč dolarjev, tedaj je bil to ogromen denar. Oče sprva ni bil za to, saj je bil prepričan komunist in je komaj dovolil vpis hipoteke. To je bil moj začetni kapital. Pred tem sem bil tudi profesionalni nogometaš, leta 1978 sem podpisal profesionalno pogodbo v tedanji jugoslovanski prvi ligi za Vojvodino in Spartak. Že v času, ko sem šel študirat, sem imel torej poleg štipendije še druge redne prihodke in tudi svoje stanovanje. Pa sem imel samo 18 let. Zelo kmalu sem se začel preživljati brez pomoči staršev, rasel sem sam, razen tega hipotekarnega kredita, za katerega sem vam povedal, mi družina ni pomagala. Včasih v šali rečem, da sem začel v istem času kot Bill Gates.

Ne, hočem reči, da imava enako izobrazbo. Jaz sem namreč prva generacija IT tehnologije tedanje Jugoslavije.

Glede zadolževanja sem pa zelo občutljiv in res zelo konservativen. Verjamem predvsem v organsko rast, kar pomeni tudi prevzeme z lastnim kapitalom in lastnimi viri financiranja, zadolžim se samo, ko je to res nujno. In nisem privrženec visokega vzvoda, že davno sem se namreč naučil dve stvari: prva je, da je denarni tok zakon. Ne verjamem v dobre projekte, ki nimajo denarnega toka, to je prvo pravilo. In druga stvar, ki se je dosledno držim, je, da je v investicije treba iti skladno z ročnostjo svojih virov, torej, da se ne sme s kratkoročnimi finančnimi viri, dragimi krediti, vstopati v dolgoročne naložbe. Takšno ravnanje je danes značilno tako za Srbijo kot za ves ta prostor, ljudje so se preveč zlahka odločali za najemanje kreditov, ker so verjeli, da obstaja samo rast, samo pot navzgor. Žal se je po začetku krize izkazalo, da ni tako.

Po horoskopu sem devica. Veste, kaj to pomeni?

Za device velja, da smo hladne in preračunljive ter da sledimo zadanemu cilju. Morda sem se po instinktu odločal pred mnogimi leti, zdaj pa že dolgo ni več tako. Po občutku sem se morda odločil za investicijo v Kopaonik, razlog pa je precej enostaven. Smučam od malega in na Kopaoniku že dvaindvajset let, tam sem preživel mladost, ljubezen, tudi moji otroci so tam začeli smučati. To je res investicija, za katero sem se odločil »po srcu in občutku«, vse drugo pa je bolj ali manj čista matematika.

Vojvodina je bila žitnica nekdanje SFRJ, Ukrajina pa je žitnica Evrope. Ali veste, da Hitler ni želel osvojiti Rusije, pač pa Ukrajino? To ve le malo ljudi. Dejansko je nameraval odcepiti Ukrajino od Rusije zaradi njenih pridelovalnih zmogljivosti. Ste to vedeli?

Ukrajina je nekoč izvažala zemljo. V Sloveniji je povprečna debelina humusa 30 do 40 centimetrov, v Prekmurju 70 centimetrov. Vojvodina ima debelino humusa en meter, Ukrajina pa kar sedem metrov. Vojvodina ima dva milijona hektarjev pridelovalnih površin, Ukrajina pa 42 milijonov hektarjev kmetijskih površin. To je razlog, da poslujem tudi v Ukrajini.

Sladkorna industrija je nekakšna težka industrija pridelovalne industrije. Razlog je enostaven, nova tovarna sladkorja stane od 150 do 200 milijonov dolarjev, a to je brez ustreznih pridelovalnih površin le »železo na ledu«. Vojvodina s svojim potencialom je idealna za investicije, prav tako Ukrajina. S sladkorjem sem se začel ukvarjati, ker je to najbolj resen posel v kmetijstvu. S sladkorjem poslujem skoraj četrt stoletja. Najprej kot trgovec s sladkorjem, nato kot dobavitelj in kupec, na koncu pa sem investiral tudi v tovarne.

Prodajam ga po vsej Evropi, vsem industrijskim porabnikom, od Coca Cole, Pepsija do Nestleja, Raucha, Marsa, pa tudi vsem trgovcem na drobno v Evropi.

Od 20 do 30 odstotkov, odvisno od leta. Smo sicer poznani po sladkorju, a se delež prihodkov oziroma delež v dobičku skupine na njegov račun zmanjšuje, vse več pa je prihodkov iz bančnih poslov, in predvidevam, da bo tako tudi v prihodnosti.

Mi smo majhni, tako kot v bančništvu, in vem, da se bo v tej veliki Evropi, v kateri živi 500 milijonov ljudi, vse konsolidiralo, združevalo na vseh področjih, kot v ZDA. Srbija je s svojim sladkornim potencialom lahko trenutno res edini pomemben igralec v regiji, a na dolgi rok bomo tudi mi nedvomno postali del večje multinacionalke. Vsa Evropa bo imela v prihodnosti tri ali štiri velike proizvajalce sladkorja. Svet se globalizira in drugače ne bo šlo.

Verjamem v idejo Združenih držav Evrope in ne v EU, kot jo poznamo danes. Morali bi voditi enotno politiko na vseh področjih, od davčne do zunanje politike, ne le, na primer, denarno. In ne verjamem, da so sile, ki delujejo v smeri razpada enotne Evrope, dovolj močne, da bi jim to uspelo. Pozitiven učinek, ugodnosti EU so čisto matematično, v ekonomskem smislu prevelike, da bi ostali brez tega enotnega trga.

O povsem človeških silah, o političnih silah in o silah različnih nacionalnih značilnosti, ki silijo Evropo narazen.

Absolutno je realna. Zdaj smo še v otroški fazi, fazi nezrelosti. Ideja EU bo po mojem mnenju gotovo preživela. In razvoj bo šel v smeri večje centralizacije.

Bili smo interesenti. Ko smo se za Žito zanimali, je družba ustrezala našim strateškim ciljem in imela ustrezno ceno. Potem pa so se naše prioritete spremenile.

Za hčerinske družbe Gorenja nismo zainteresirani. So pa obnovljivi viri energije zagotovo naša prihodnost in trend. In seveda digitalizacija, pameti telefoni, to je prihodnost.

(smeh) Joj, tega pa nisem vedel. Ne kadim.

O zasebnih stvareh, kot sem že rekel, ne bi želel govoriti, je pa ta jahta sicer že prodana. Prodal sem jo z dobičkom.

Moji dnevi niso nič posebnega, običajno spim po šest ur na dan, delam po 12 ur, skušam ohraniti stike s svojimi tremi otroki, in če mi ostane kaj časa, ga porabim za šport. Delo je zame zadovoljstvo in način življenja.

Nimam kakšnih konkretnih odnosov s politiko ali vpliva nanjo. Ko sem politiko zapustil, sem to storil zelo transparentno in se s politiko res ne ukvarjam več. Ocenjujem, da sedanja vlada premierja Vučića dela dobro, spremenila je na primer zakon o delu, ki je eden od pomembnih dokumentov, ki lahko pripomorejo k večjemu investiranju v državo.

Zakon je zagotovo bolj evropski. Morda imajo delavci manj pravic glede na tisto, kar so imeli v preteklosti, ampak če njihove pravice primerjamo s pravicami delavcev v Evropi in v Sloveniji, jih nimajo manj. Lahko vam povem, da je v Srbiji ostalo v primerjavi z drugimi državami nekdanje SFRJ precej več socializma, in zdaj se to spreminja. Dobro je tudi, da se je začelo govoriti o resnih gospodarskih vprašanjih, začelo se je zniževati stroške države, rebalans proračuna je odličen pokazatelj dobrega dela vlade.

Po eni od študij, ki so jo naredili za nas, naša skupina vpliva na kar 55 tisoč delovnih mest v državi, če to pomnožite s tremi ali štirimi člani posameznega gospodinjstva, potem veste, kakšen je multiplikator poslovanja MK Group. Letno plačamo neposredno okoli sto milijonov evrov davkov, prispevkov, dajatev državi. Pri tem ni upoštevano, koliko v državno blagajno prispevajo naši dobavitelji oziroma drugi poslovni partnerji. Samo sladkorne pese odkupimo letno za okoli sto milijonov evrov, iz Srbije izvozimo 1,2 milijona ton žitaric na leto. Vsak dan za nas v Srbiji vozi od 400 do 500 tovornjakov. Iz teh številk si lahko predstavljate, kakšen je naš pomen za celotno gospodarstvo države. V Srbiji je 154 občin, podjetja imamo kar v 64. Zato pravim, da lahko premikamo sistem.

... nismo prezadolženi, nasprotno, malo smo zadolženi, zares malo...

Zelo smo previdni pri novih investicijah, načeloma ne investiramo zunaj dejavnosti, za katere že imamo znanje in jih strokovno obvladamo. Pri nas je to zelo enostavno: obvladamo področja bančništva, kmetijstva ter hotelov. Vse, kar je povezano s temi tremi osnovnimi področji oziroma kar bi nam lahko izboljšalo poslovanje, da bi bili še bolj uspešni in učinkoviti, nas zanima. Vendar nam morajo ustrezati tako cenovno kot regionalno, in še kakšen drug pogoj mora biti izpolnjen, da se odločim za nakup. V šali včasih rečem, da me na primer farmacevtska družba, pa četudi bi bila zelo poceni, sploh ne bi zanimala. Iz Slovenije pa s ponudbami ne prihaja k meni nihče. Je pa res, da imam na mizi vsak dan obilico informacij, kaj vse je naprodaj, ne utegnem niti vsega pregledati. Informacije prihajajo od bank in iz baz javnih objav, ne le glede ponudbe v Sloveniji, pač pa po vsej Evropi. Sodelavci selekcionirajo in do mene pride samo izbor. Tega pogledam in se odločim, ali grem v nakup ali ne.

To ni odvisno samo od nas. Spremljamo proces prodaje, in če bomo zadovoljni s ceno, če bomo dobili dovoljenje Banke Slovenije za kvalificiran delež, bomo delež povečali kot dolgoročni strateški investitor. Slovenski bančni trg je za razvoj Aik banke pomemben. Delamo transparentno in skladno z regulativo ter soglasji Banke Slovenije.