Ko bo sredi poletja v Erbilu med članicami mednarodne koalicije za boj proti Islamski državi zaplapolala tudi slovenska zastava, bodo regionalne politične in varnostne razmere verjetno že precej drugačne od trenutnih. Novo risanje meja na Bližnjem vzhodu, ki ga je Islamska država s svojimi čezmejnimi uspehi na bojišču zgolj še pospešila, bo namreč prešlo v odločilno fazo. Na urjenje kurdskih pešmerg odhajajoči slovenski vojaki se utegnejo nenadoma znajti v novi državi. Kurdski predsednik Masud Barzani je namreč napovedal izvedbo referenduma o samostojnosti. Tega so Kurdi nameravali izvesti že konec leta 2014, a so takrat načrte preložili, saj se je na njihovih ozemljih močno razbohotila Islamska država. Zdaj Barzani ocenjuje, da je napočil pravi čas. Čeprav trdi, da želijo z njim dobiti zgolj vodilo glede prihodnje politike kurdske vlade, je jasno, da mednarodne okoliščine za kurdsko osamosvojitev še nikoli niso bile tako ugodne.
Referendum bi lahko izvedli še pred junijem, torej še preden bi slovenski vojaki stopili na tla iraškega Kurdistana. »Samostojnost Kurdistana bo razglašena ob pomoči Turčije, Izraela in Savdske Arabije,« je prepričan Bakhtyar Aljaf, analitik pri Mednarodnem inštitutu za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes. Medtem ko Barzani hiti proti referendumu, nekdanji iraški predsednik Džalal Talabani opozarja, da je prej treba urediti odnose z Bagdadom in se dogovoriti o prihodnjih mejah. »Ne želijo ponoviti napak Kosova. Kar zadeva ozemlje, je zdaj sporen status Kirkuka, 30 odstotkov Mosula, 25 odstotkov province Dijala in del Tikrita. Ob tem so odprta še sukcesijska vprašanja, predvsem delitev sredstev iz centralne banke,« je opozoril Aljaf.
Učijo jih uličnih bojev in pravilnega kopanja jarkov
Slovenski vojaki bodo pešmerge urili v oporišču v Erbilu, ki ga je mednarodna koalicija vzpostavila že januarja lani. V boju proti Islamski državi sodeluje že okoli 6500 tujih vojakov. Razporejeni so v štirih oporiščih, zgolj Erbil je v iraškem Kurdistanu, preostala tri (Taji, Al Asad in Bismajah) pa so locirana v osrednjem Iraku. Na terenu obveščevalno dejavnost izvajajo tudi posebne ameriške enote Delta Force in Seals, britanski SAS ter kanadske specialne enote.
V primerjavi s številom vojakov med iraško okupacijo ta navzočnost res ni velika, ZDA pa se zavzemajo za to, da bi koalicijo razširile in tudi številčno povečale. Na severu Iraka je aktivna tudi turška vojska. Ta sicer v oporišču v bližini Mosula prav tako uri pešmerge, s čimer je bilo vzpostavljeno sodelovanje, ki je bilo pred leti zaradi kurdskih teženj po večji samostojnosti na jugovzhodu Turčije še povsem nepredstavljivo. A tesnejše gospodarsko sodelovanje in skupni energetski projekti s kurdsko polavtonomno vlado s severa Iraka so enačbo političnih nasprotij med Ankaro in Erbilom postavili na glavo.
Največja nevarnost ob cesti podstavljene bombe
Največje nevarnosti za slovenske vojake v Erbilu ne bodo predstavljali napadi Islamske države, saj je oporišče za urjenje na tistem delu ozemlja, ki ga nadzorujejo pešmerge. Večja nevarnost za koalicijske sile so ob cesti podstavljene bombe in eksplozivna sredstva, s katerimi tudi Islamska država, podobno kot talibani v Afganistanu ali iraški uporniki med okupacijo, tujim silam zadajo največ žrtev – kar 50 do 70 odstotkov. Mednarodne koalicijske sile urijo pešmerge tudi v prepoznavanju teh obcestnih bomb, glavnina njihovega urjenja pa je namenjena predvsem usposabljanju bojevanja v majhnih skupinah, tudi v uličnem urbanem spopadanju. Večina bojev proti Islamski državi bo namreč tudi v prihodnje potekala v strnjenih urbanih središčih, za vsako ulico posebej. Prav tako jih mednarodne sile učijo cikcak kopanja jarkov na frontnih linijah. Kot namreč ugotavljajo mednarodni inštruktorji, so doslej nasproti položajev Islamske države gradili preproste ravne jarke, ki jim po obstreljevanju s topništvom ne dajejo nikakršne zaščite.
Vojakom bodo nacionalne omejitve za Erbil šele določili
Glavno vprašanje za slovenski kontingent v Kurdistanu ta čas je, s kakšnimi nacionalnimi omejitvami se bodo vojaki podali na eno doslej najzahtevnejših mednarodnih nalog. Gre za omejitve, kje in pod kakšnimi pogoji lahko vojaki posameznih držav delujejo oziroma uporabijo svoje orožje. Vojaki na ladji Triglav, ki sodelujejo v evropski pomorski operaciji Sophia v Sredozemlju, denimo lahko orožje uporabijo zgolj ob oboroženem odporu tihotapcev na prestreženih čolnih.
Nacionalne omejitve bodo v slovenski vojski za misijo v Erbilu določili predvidoma po marčevskih nabornih konferencah v Kuvajtu in ameriški Tampi, kjer bo mednarodna koalicija ponovno določala, kakšno pomoč potrebuje na terenu. V predvidoma največ šest mesecev trajajočih rotacijah bo delovalo po šest slovenskih vojakov, pet v vadbenem centru, eden pa naj bi bil nameščen na poveljstvo operacije pri osrednjem vojaškem poveljstvu ZDA v Tampi (CENTCOM).
Na slovenskem obrambnem ministrstvu so pojasnili, da bodo nacionalne omejitve predvidoma zelo podobne tistim, ki so jih imeli slovenski vojaki v Afganistanu. Čeprav bodo delovali predvidoma pod nemškim poveljstvom, je že zdaj znano, da se ne bodo vključevali v bojne operacije. Kljub temu se utegne – podobno kot v Afganistanu – zgoditi, da bodo slovenski inštruktorji pešmerge spremljali tudi na terenu in jih usmerjali. Prav za ta primer, ko bodo morda tudi sami naleteli na borce Islamske države, bo zelo pomembno, kako bodo definirane nacionalne omejitve. Takrat se bo namreč slovenska vojna proti terorizmu šele začela.
